Dan državnosti smo si bizeljski vinogradniki izbrali za tradicionalno ekskurzijo. Letos smo se odpravili v Goriška brda. Voznik Ivan nas je varno in previdno popeljal na predvidene destinacije, ki nam jih je prej tudi predstavil, poskrbel pa je tudi, da smo briško žlahtno kapljico okusili še preden smo prispeli do tamkajšnjih vinarjev.

Najprej smo se ustavili pri razglednem stolpu nad vasjo Gonjače. Razgledni stolp je visok 23 metrov, ima 144 stopnic in je bil zgrajen leta 1961. Ker nam je bilo naklonjeno tudi vreme, smo uživali v čudovitem razgledu na Goriška brda, Furlanijo, Karnijske in Julijske Alpe, Trnovski gozd, Dolomite, Kras, Tržaški zaliv in Vipavsko dolino. Pot smo nadaljevali na Sabotin v Park miru. Če ni možno zvoziti ovinka, se Ivan odpravi v hrib kar vzvratno. Po okrepčilu na 609-tih metrih nadmorske višine nam je vodnik približal zgodovinsko dogajanje na tem območju v času prve svetovne vojne in nas popeljal po tamkajšnjih kavernah. Najprej smo se naužili čudovitega razgleda, ki sega do morja, daleč po italijanskih krajih pa tja do Triglava in Nanosa. Ob njegovi pripovedi smo začutili kaj so preživljali takratni vojaki in nesmisel vojne, ki ga nekateri še danes ne dojamejo.

Za vedrejši del ekskurzije smo se obiskali klet Čarga, kjer smo si ogledali klet, po kateri nas je s predstavitvijo njihove dejavnosti popeljal gospodar, ki pravi, da je vino poezija, ki jo pišeta človek in narava. Predstavitev smo zaključili v lepem degustacijskem prostoru ob pokušini palete njihovih vin. Čas je hitro mineval in treba je bilo na pot. Preden smo zapustili Goriška brda, to čudovito gričevnato pokrajino, smo si ogledali še Šmartno, ki sodi med naselja z ohranjenim srednjeveškim obzidjem, čeprav nikoli ni imelo v svojem središču gradu ali utrdbe. Znotraj ohranjenega obzidja je strnjeno vaško jedro ob treh ulicah okoli cerkve ter njenega izstopajočega zvonika. Naselje je razglašeno za kulturni spomenik.

Zadnja točka tokratne ekskurzije je bila TK Rjavec v Šempasu, kje so nam postregli z domačimi dobrotami.

Med potjo je bila ves čas na voljo »tekočina« iz domačih kleti, ki so jo pridni mladi člani dostavljali žejnim potnikom. Da je vino res poezija, je dokazal predsednik Blaž, ki nam je postregel z delčkom svoje lirike, kot je poimenoval pesem, ki jo je prebral in v kateri izpričuje svojo ljubezen do vinogradništva ter vinske trte.

Lea Babič