So kraji in mesta, ki še vedno presenetijo in očarajo. Pred nami je nenavaden peščeni svet, tako poseben in še neodkrit. Ali gre za čudež narave ali dela človeških rok? Ali obojega? Narava je bila v teh krajih radodarna. Spretni domačini Brezovice, Bizeljskega, Pišec in Globokega so prepoznali njeno velikodušnost in vzeli, kar jim je ponudila, ko se je razkrila v drobnih zrncih kremenčevega peska.

Repnice

Nastale so repnice, stare več kot dvesto let in nekatere med njimi živijo še danes. V lesku tisočerih kristalčkov rjavo-rumenega peska se preteklost srečuje s sedanjostjo. Še vedno je možno zaznati veselje in radost dobre letine, nekdaj repe in drugih poljskih pridelkov, danes predvsem žlahtne vinske kapljice. Nekdanje zatočišče pred nemirnimi časi lahko danes pomeni vračanje k tišini in miru, skrivnostnosti in ustvarjalnosti človeka in narave.

Pot repnic je pot odkrivanja in spoznavanja in tudi pot preprostih užitkov, ko smemo poskusiti tisto najboljše, kar v repnici dozoreva, se tam doneguje ter se zaiskri v naših kozarcih.

Še so ljudje, ki nam odpirajo sončna vrata v svet repnic, in upajmo, da jih bo vedno več. Lepo je z njimi vsaj za trenutek deliti ta svet. V soju prikrite svetlobe padajo sence na peščene oboke, ki stojijo tako veličastno in mogočno, hkrati pa izginjajo očem po repnici navzdol.

Kot da se je ustavil čas in pesek ne polzi več. Kot da je narava presegla zakon minljivosti. Kako enkratno bi bilo, če bi lahko ta trenutek ponesli s seboj v svet tam gori, ko se bodo za nami zaprla sončna vrata …

Kaj so repnice?

Repnice so jame, skopane v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje poleg drugih poljskih pridelkov shranjevali v njih.
Peščene luknje spadajo med avtohtono naravno, zgodovinsko, etnološko in kulturno dediščino tega območja. Zaradi večletne uporabnosti in enkratnosti njihovega nastanka so zanimivost ob Bizeljsko-sremiški vinski turistični cesti.

Kako so repnice nastale?

Repnice

Nekateri domačini Bizeljskega, še posebno iz krajev Brezovica, Stara vas in Pišece vse do Globokega, so v kremenčev pesek izkopali jame različnih velikosti. Pri delu so naleteli tudi na školjke, ostanke Panonskega morja. Slednje je nanašalo sklade bolj in manj finega peska, ki se je skozi čas zbil in omogočil domačinom izkopavanje tovrstnih naravnih shramb za živila. Pri tem niso uporabljali gradbenih materialov, razen pri zazidavanju vhoda, ki je moral biti še posebno utrjen, da je repnico varoval pred zunanjimi vplivi vremena. Kopanje je bilo zahtevno opravilo. Pri delu so uporabljali kramp in lopato, samokolnico za odvažanje peska in posebno strgalo, s katerim so zravnali in oblikovali stene in strop. Zanimivost orodja je, da so morali krampe vsak dan kovati, ker so se pri kopanju zelo zbrusili in so postali neuporabni.

Za kaj so jih uporabljali – prednosti?

Repnice so včasih uporabljali predvsem za shranjevanje pridelkov. Zaradi stalne vlage okoli 95% in temperature okoli 8°C so bile v obdobju, ko ni bilo hladilnic in hladilnikov, najprimernejši prostor za shranjevanje. Ljudje pripovedujejo, da so tam spravljena jabolka ostala sveža in čvrsta do naslednje letine. Manjše kmetije so imele le skromnejše repnice, večje in premožnejše pa so jih imele tudi več, vsako za posebno vrsto pridelkov. Uporabljali so jih tudi za kuhanje in shranjevanje žganja, mesa in drugih živil. Prav so prišle tudi med vojno, ko so se domačini skrivali v njih in skozi podzemne rove ob nevarnosti pobegnili iz hiše v gozd. Velika prednost pa je bila tudi ta, da pri gradnji repnic ljudje niso potrebovali gradbenega materiala. Njihovo uporabo lahko primerjamo s t. i. zemljankami – luknjami, izkopanimi v njive, kamor so ljudje, ki na svojih posestvih niso imeli možnosti kopanja repnic, tudi shranjevali ozimnico. Repnice so bile v nasprotju z zemljankami dlje obstojne, bile so bližje domačijam in tudi dostop do pridelkov je bil enostavnejši. Zaradi vseh prednosti so jih nekateri tudi najemali za shranjevanje svojih pridelkov. Veliko repnic je še vedno sredi vinogradniških območij in mnoge med njimi so imele leseni predprostor. To je bil občasen gospodarski objekt in je bil namenjen za hrambo škropiva, apna in orodja.

Za kaj jih uporabljajo danes?

Danes jih ponekod še vedno uporabljajo za shranjevanje poljskih pridelkov, zelenjave in sadja. Zaradi primernih klimatskih razmer so danes večinoma namenjene za zorenje in hrambo vina. Visoka vlaga v jamah ni najboljša za lesene sode, zato so vinogradniki v njih shranjevali žlahtno kapljico, šele ko so jo začeli točiti v nerjavečo posodo in steklenice. Repnice so danes tudi idealen prostor za degustacijo značilnih vin bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša. Lastniki tovrstnih prostorov svojim gostom radi ponudijo žlahtno kapljico. Peščene luknje pomenijo pomembno turistično zanimivost tega območja, za ogled pa je trenutno odprtih šest repnic.

Vir: Brošura Repnice. Izdala občina Brežice.