Grad Bizeljsko

Grad Bizeljsko je ena od značilnih vedut pokrajine ob reki Sotli. Stavba, za katero domnevamo, da ima svoje korenine že v obdobju romanike, je v zgodovinskih virih prvič izrecno omenjena leta 1404. Med lastniki lahko izpostavimo rodbino Tattenbach, po letu 1858 pa kneze Windischgrätze, ki so ga imeli v lasti do nacionalizacije po končani drugi svetovni vojni. Kot večina gradov na Slovenskem, je tudi ta nastajal postopoma, njegov današnji izgled je plod številnih prezidav in dozidav.

Današnji izgled s stolpičema in notranjim arkadnim dvoriščem je tipično renesančen. Grajsko poslopje stoji vrh kopastega griča, pod njim so pripadajoča gospodarska poslopja. Pot do gradu je že ena od prvih značilnosti, saj se vije krog hriba in nas skozi vhodni stolpič postopoma pripelje v grajsko dvorišče. Ob vhodu je v prizidku umeščena kapela sv. Hieronima, ki je bila urejena leta 1623, s štukaturami na stropu in lepim baročnim oltarjem. Dvonadstropna stavba je deloma podkletena. Iz bivanjskih prostorov, ki so razporejeni v nadstropju, se odpirajo prečudoviti pogledi na vinogradniško pokrajino, naselje Orešje in v nadaljevanju kraje hrvaškega Zagorja.

Še bolj pogosto pa se pogledi obiskovalcev ustavljajo na zelo bogatem štukaturnem okrasu, ki ga najdemo v treh sobanah in tudi znotraj kapele. Izvira iz tridesetih let 18. stoletja. Sama beseda štuk nas usmeri v bogato okrašene notranjščine dvorcev in gradov in čeprav se je štuk sprva uporabljal kot cenejši nadomestek kamna, je kasneje, zaradi razmeroma lahko obvladljivega materiala, postal široko uporaben. Sestavine štukature so običajno mavec, pesek, apno in voda, ornamenti, ki so jih ustvarjali mojstri, pa predstavljajo tako različne rastlinske motive, kot tudi razne figure – v primeru Bizeljskega so to angelci, ki igrivo odstirajo notranja polja krasitve. Med motivi najdemo tudi sedem svobodnih umetnosti. Vsi elementi pa si še kako zaslužijo naš čas in pozornost.

Foto: L. Babič, B. Brečko

Prikaži zemljevid
Zemljepisna dolžina: 15.693836, širina: 46.044807