»Vrata so del življenja. Dnevno jih srečujemo, jim pripadamo, jih opazujemo, se jih dotikamo, jih s spoštovanjem, zadržanostjo, radovednostjo odpiramo, se za njimi skrivamo ali z njimi razkrivamo … Vrata nas vabijo, da jih prestopimo, so naša pot, naši prehodi od rojstva skozi življenje. Dana so nam z rojstvom in simbolno skozi njih odidemo, prestopimo onkraj. Pa o njih razmišljamo, jih sploh poznamo in zaznamo kot zveste spremljevalce skozi življenje?

Ali so preprosto tu in le kadar se nam odprejo ali zaprejo, se zavemo, kaj pomenijo. Morda kdaj pa kdaj pred njimi postanemo in razmislimo, kako naj jih prestopimo.

Vrata zbližujejo ali razdružujejo, so simbolni in prostorski, odprti in zaprti prehodi, mejniki med nami in drugimi, med našim in tujim, med dvema stanjema, dvema svetovoma, med znanim in neznanim, med svetlobo in temo, bogastvom in revščino, med posvetnim in svetnim. O vratih govorijo številne pesmi, prozna besedila, na njih so dobili navdih številni slikarji in kiparji. Moč njihove simbolike je zajeta v pregovorih in rekih, šegah in navadah. S postopnim razvojem so se vrata preoblikovala od vhodne odprtine v bivališče do prostorov prehajanj, ki s pragom, vratnimi krili, portali, ključi, ključavnicami in vratnim okovjem človeka fizično in simbolno varujejo, mu zagotavljajo zasebnost ter dajejo možnost, da z njimi izrazi kdo je. Skupaj s celotno prednjo fasado so vrata naslovnice knjige. Govorijo o ljudeh, ki so jih izdelali, o tistih, ki so z njimi živeli, o vzponih in padcih družin, o razvoju domov, o poimenovanju zasebnosti, o odprtosti in zaprtosti …

Letvena, rezljana, poslikana, lesena, kovinska, plastična, steklena, velika, majhna, enokrilna in dvokrilna, stara, nova, vrata domov, vrata cerkva, šol … vrata iz mest in vasi, vsa govorijo o prostorih, časih in ljudeh«, je o vratih zapisala mag. Polona Sketelj, muzejska svetovalka Slovenskega etnografskega muzeja.

Sončna vrata, vrata v vinske hrame pa so arhitekturna znamenitost Bizeljskega. Našli jih boste na najstarejših hramih. Na Bizeljskem pomeni hram poseben, posvečen kraj. To je prostor za vse tiste, ki cenijo in spoštujejo sad človekovega dela in narave. Tudi repnice so opremljene s sončnimi vrati, ki nas pripeljejo v peščeni podzemeljski svet. Sončna vrata so nekdaj imeli tudi drugi gospodarski objekti, kot so kašče in kleti. Vse pogosteje pa se vračajo v življenje z novimi primerki.