Anton Martin SlomšekPo novi maši v Olimju 1824 in po končanem bogoslovju v Celovcu je A. M. Slomšek  8. septembra 1825 nastopil svojo prvo službo. Postavljen je bil za kaplana k sv. Lovrencu na Bizeljsko. Službe ni sprejel z navdušenjem, saj župnija v tedanji lavantinski  škofiji ni bila priljubljena zaradi neurejenih razmer v fari in razpuščenih versko mlačnih vernikov. Tudi tedanji bizeljski župnik  Ludvik Batistič je zelo nasprotoval mlademu kaplanu. Slomšek se je Bizeljancem hitro prikupil. Občudovali so ga zaradi njegove zavzetosti, delavnosti in nepozabnih gorečih pridig. Ljudje iz domače in sosednjih župnij so vreli k njegovim mašam.

Med ljudstvom je bil splošno razširjen pregovor: »Gospod Anton govorijo, kakor bi rožice sadil.« Kot kaplan je na Bizeljskem ustanovil nedeljsko šolo. V pridigah je rotil in spodbujal starše, naj pošljejo otroke v šolo. Za nedeljsko šolo se je oglasilo toliko mladih, da je zmanjkalo prostora. Slomšek je zelo rad zahajal med ljudi. Družil se je z bogatimi in revnimi; za vsakega je našel toplo prijazno besedo. Prijateljeval je tudi s plemenitimi Mandelsteini, tedanjimi lastniki bizeljske graščine. Njegova pesniška žilica in lepa gričevnata vinogradniška pokrajina ga je navdihovala, da je začel zlagati priložnostne pesmi.

Tako so na Bizeljskem najverjetneje nastale mnoge, še danes med ljudstvom znane in ponarodele pesmi, kot so: Zdravica Slovencev, En hribček itd. Slomšek je rad maševal tudi na bližnjih Svetih gorah in obiskoval svojega dobrotnika Prašnikarja v Olimju. V oporo mu je bil tudi pišečki kaplan in prijatelj Jakob Strašek.

Slomšek je s svojim naukom v cerkvi in dejavnostjo v župniji spremenil versko in družbeno življenje Bizeljancev. Bil je vodnik in učitelj ljudstva. Po dveh letih kaplanovanja je priljubljeni A. M. Slomšek 30. aprila 1827 zapustil duhovno poslanstvo na Bizeljskem in odšel na svojo drugo kaplansko službo v Novo Cerkev.

Vir: Župnijski urad Bizeljsko