Slivovih dreves je bilo tu vsaj dvakrat toliko kot vsega drugega sadja. Slivarji so bili občasna skupina ljudi, ki se je sezonsko ukvarjala z lupljenjem sliv, v teh krajih iz sorte Bistrica.

Začetki lupljenja sliv segajo po znanih virih v prva desetletja 19. stoletja. Sprva sta se znanje in tehnika lupljenja sliv ohranjala v okviru kmečkih domačij v Goriških Brdih, Vipavski in Soški dolini, kasneje, proti koncu 19. stoletja, pa so se posamezniki ali cele družine odpravile organizirat lupljenje sliv tudi drugam.

Tako so prišli tudi na Bizeljsko, kjer se je dejavnost kmalu razmahnila. Najprej so delo opravljali sami, a kmalu so bili pri lupljenju v večji meri zastopani domačini, ki so kmalu prevzeli celotno dejavnost pod svoje okrilje. Zaslužek, ki ga je dejavnost nudila predvsem ženskem svetu, je bil le eden od dodatnih virov za preživljanje, vendar pa je zajemal širok krog prebivalstva.

Prinele so dobili tako, da so ravno prav zrele slive pobrali, pri tem pa so morali paziti, da jih ne poškodujejo. Nato se je začelo lupljenje sliv. Lupili so le lepe slive, črvive in drobne pa so izločali za žganje. Ker so slive stehtali pred lupljenjem, so se jih ženske tudi večkrat preobjedle in imele tako manj dela za isto plačilo. Olupljene slive so lepo zlagale na lese, katere so moški sproti odnašali v žveplenke – peči, v katerih so sadje žveplali.

Po 6 do 12 urnem žveplanju so lese s slivami odnašali na sonce, kjer so ostale dva do tri dni, dokler niso začele pokati in iz razpok prihajati sladkor. Nato se je začelo košičvanje – odstranjevanje koščic. To delo je bilo bolj zamudno od lupljenja. Ko so bile slive razkoščičene, so jih zložene na lesah še enkrat žveplali in dali na sonce, da se prevetrijo in dokončno posušijo.

Dokončno predelane slive so imenovali prinele. Tudi ostanke sliv so porabili. Olupke so skupaj z drobnimi slivami namočili za žganje, koščice pa zmleli in jih, pomešane s koruzno moko, uporabili kot hrano za prašiče.

Dr. Ivanka Počkar, 1982