Pot, ki je pred nami, nas bo popeljala od Parkljevca (predel med Brezovico in Pišeško cesto) do cerkve Sv.Vida ali pa še naprej do romarskega središča Svete gore ali celo do Grajske poti. Pot začenjamo pri Etnografski zbirki Marije Sušnik, ponos Bizeljskega, ki predstavlja življenje in delo treh generacij na Filovi domačiji in je resnično vredna ogleda. Če bi v Parkljevcu zavili proti Kojancam, bi prišli na gostoljubno domačijo Sumrak.
Mi pa se odpravimo na rahlo vzpenjajočo Vidovo pot, ki vijuga med vinogradi. Tu srečujemo zanimive stavbe, znamenja, razgibano bizeljsko pokrajino in seveda prijazne domačine, ki radi ponudijo kozarček bizeljčana.
Pri informativni tabli previdno prečkamo Pišeško cesto in si zapomnimo, da bi desno po cesti prišli do kmečkega turizma Balon “Bela gorca”, levo pa v Pišece.

Naša pot vodi preko Pišeške ceste navzgor, kjer nas na ravnini pozdravi vrt, spomladi odet v cvetočo glicinijo, ob katerem je križ in lepo cvetje, ki se bohoti okrog obeh bližnjih hiš. To je “Potekarjevo”, kjer so nekoč imeli svojo poletno domovanje lekarnarji – apotekarji iz Gradca.
Naprej ves čas sledimo asfaltni poti. Na desni strani kmalu vidimo Jenžurkino hišo, na levi pa dolino potoka Dramlje in Zgornje Podgorje. Levo zgoraj je stara domačija z lipo, na levo vidimo Podgorje, desno pa Gradišče. Tu se pot rahlo spusti, levo vodi v Podgorje, desno po kolovozni poti pa preko Gosijeka v Župjek, kjer je gnezdišče ptiča čebelarja (Merops Apiaster).

Mi gremo naprej mimo »Miglčove kapelice« do lepe hiše na levi domačija Zagmajster. Na levi nas ob poti še vedno spremlja pogled na Podgorje, na desni pa porasla peščena brežina, na koncu katere je lepa domačija Tkalec, ki ima manjšo repnico z možnostjo ogleda.
Prispeli smo do križišča pri Pètanovem križu. Leva asfaltna cesta, ki je del Bizeljsko-Sremiške vinsko turistične ceste pelje v Pišece, desna asfaltna pot pa v Nimnik in Gradišče. Ustavimo se pri stari hruški in si v daljavi oglejmo Bizeljski grad, pod nami Nimnik, naravnost poslopje Blažove gorce, povsod okrog vinograde Janeževe gorce.

Pri Blažovi gorci se levo navzdol odcepi strma pot, ki vodi v Drameljšek in naprej na Špiček, najvišji vrh Orlice, ki je vedno bolj priljubljena izletniška točka, katero največ Bizeljancev obišče za 1. maj.
Na vrhu hriba pred nami že vidimo cerkev Sv. Vida in kaplanijo, na levi pa Kelharjevo domačijo med vinogradi. Naprej nas pot pelje mimo stare hiše z balkonom, kjer je bila nekoč viničarija.

Ko pridemo do razpotja, krenemo levo mimo križa. Na poti opazimo več križev, kar priča, da je tod vodila romarska pot na Svete gore. Če bi šli po desni poti, bi mimo kapelice Sv. Trojice, kjer je vsak dan ob 18. uri maša, prišli v Janeževo gorco. Nas pa pot pelje mimo najmanjšega hrama v Sloveniji, ki je pokrit s slamo. Levo se odpre pogled na Podgorje in Orlico, spodaj je Drameljšek. Naprej hodimo med vinogradi, kjer nas jeseni pozdravlja klopotec in že spet smo na razpotju. Tu zavijemo desno in po krajšem useku pridemo do kleti z lesenim križem. Grmičevje na levi skriva različne starinske grme: glog, beli kruh (kovačnik), dobrovito, trdolesko in druge. Pod nami je domačija, imenovana “Opatično” , ker so tu nekoč bivale nune (hrvaško opatice), na desni pa je lep pogled na Janeževo gorco, osrčje Bizeljskega s cerkvijo Sv. Lovrenca, Sv. Anton, Lusthaus ter v ozadju Sljeme nad Zagrebom.

Mimo starega lesenega hrama na desni se vzpnemo po kolovozni poti, ob kateri opazimo lep “kevdr” s sončnimi vrati, naprej desno v daljavi pa s slamo krit Kelharjev hram. Kmalu zavijemo ostro levo proti stari Rajteričevi domačiji, od koder je lep razgled na Vitno vas, Bošt, zadaj so Gorjanci. Potem gremo mimo “kevdra” s prešnico l. 1900 in naprej mimo lesenega Osojnikovega hrama. In že smo pri stari obnovljeni kaplaniji in cerkvi Sv. Vida, kjer je vsako leto maša na Vidovo nedeljo in ob godu Sv. Roka. Če smo še željni hoje, pot nadaljujemo med vinogradi proti Vrhovnicam. Nedaleč od cerkve Sv. Vida bomo prišli do razpotja. Naravnost vidimo domačijo Kelhar z vinsko kletjo Keltis, desno bi prišli v center Bizeljskega, lahko pa krenemo levo proti Svetim goram in se držimo oznak za Slomškovo pot. Če bi zavili desno proti Bizeljskemu, bi nas pot vodila mimo “Oskarjevega” in Jelčičeve domačije na levi ter mimo s slamo kritega Kelharjevega hrama na desni. Pot na levo vodi mimo Kelharjeve kapelice in lepega starega hrama na Belišu, navkreber in skozi gozd, kjer pridemo do Cvetkovega križa. Držimo se leve smeri in pridemo do Osojnikove domačije s križem. Pot nadaljujmo naprej navzgor in pridemo do razpotja, kjer je blizu kamniti Osojnikov (Hrenov) križ, star 400 let. Pot v levo bi nas pripeljala do gradu Podsreda, desno pa do Rautnerjeve domačije, včasih gostišče Gorski dom. Od tu je le še nekaj minut do vrha Svetih gor, 521 m, kjer je pet cerkva. Z vrha je čudovit razgled po Obsotelju in kozjanskih gričih in hribih. Pri Rautnerjevi domačiji se lahko vrnemo na izhodišče ali pa krenemo desno po asfaltni cesti, ki vodi do glavne ceste Bizeljsko – Bistrica ob Sotli in naprej do Bizeljskega gradu. Po približno 400 m hoje je na levi strani izvir imenovan Božja noga, kjer si lahko s hladno studenčnico pogasimo žejo. Ko pridemo do glavne ceste, jo prečkamo in se podamo proti Grajski poti, ki vodi do Bizeljskega gradu ter čez Bizeljsko vas in Orešje v center Bizeljskega.

Pa smo pri koncu poti. Spoznali smo en del bizeljskih vinorodnih gričev, poskusili dobro bizeljsko kapljico in se odločili, da se bomo sem še vrnili.

Vir: Brošura Bizeljske pešpoti. Izdala občina Brežice.
vidova_pot