Pomlad je v deželi, najpomembnejša pomladanska dela v vinogradu pa opravljena. Tudi zadnje med njimi, kjer rok ne more nadomestiti noben stroj, vezatev (vez) vinske trte. Medtem, ko je rezatev pogosto domena moških, je vezatev v glavnem žensko delo, nekoč izključno žensko.
Šparone vežemo, da očesa razporedimo na opori ter da povečamo njihovo enakomerno rast in rodnost. Previdno jih upognemo, da ne počijo. Na nek način jih med očesi lahno nalomimo dokler zadnje oko ne doseže najnižje žice na opori. Prislonimo ga k žici in privežemo. Za vezivo najraje uporabljamo bekove trtice ali šibice kot jih imenujemo. Beka je grm z dolgimi, upogljivimi šibami, ki so jih v preteklosti veliko uporabljali za pletenje košar in drugih predmetov ter za vezanje v vinogradih, za kar jih najraje uporabljamo tudi danes. S šibami, ki so jih prej obdelali, so tudi opletali večje steklenice, ki jim rečemo pletenke.
Z bekev, ki jih imamo posajene ob robovih vinograda in se pusti zimski krajini rumeno svetijo kot zlate, porežemo veje in jih zvezane v butare prinesemo v zavetje, kjer jih lahko obrezujemo tudi v slabem vremenu. Z njih porežemo drobne vejice približno enake dolžine in jih zvežemo v snopke, ki jim rečemo šakice. Do uporabe jih shranimo na vlažnem, da se ne posušijo in jih je možno lepo upogibati. Ko vežemo, jih imamo privezane ob pasu, da so pri roki, ko s krajšimi privezujemo šparone ali z daljšimi kocene k opori. Ko prislonimo šparon ob žico, ju objamemo s trtico z debelejšim koncem navzgor, upognemo proti sebi, prekrižamo oba konca trtice tako, da je debelejši spodaj in ga dvakrat ali trikrat ovijemo okoli tanjšega dela in zapognemo nazaj ter zataknemo ob žico ali šparon. Višek tanjšega dela trtice odrežemo z žepnim nožen, ki ga imamo ves čas v roki. Najprej pa privežemo kocen dvakrat ali trikrat h kolu ali kovinski palici, da raste ravno, nato še kocen in kol skupaj k žici, rečemo, da ga privežemo pri glavi. Tu je potrebno trtico najprej oviti okrog žice, da ne drsi navzdol, saj so vinogradi pogosto na strmih pobočjih. Za kocene so potrebne debelejše in daljše trtice od tistih za šparone. Bekove trtice ali šibice so najljubše vezivo tukajšnjih vezic. Kmalu se posušijo in ostanejo v takem položaju ter držijo vse leto. Ob rezatvi v naslednjem letu jih je enostavno odstraniti in ne onesnažujejo okolja, ker preprosto razpadejo na tleh . V zadnjem času nekateri uporabljajo plastične ali žičnate vezice. (vezica – naglas na e, je vezivo, vezica – naglas na i pa je ženska, ki veže)
Nekoč, ko v vinogradih še ni bilo žične opore, je bilo potrebno šparone privezovati h kolom. Putrihova Barca se spominja, da so se količi radi pošalili z vezicami in jim ob kolitvi podtaknili odslužen trs. Zapičili so ga ob kol, da je bilo videti kot, da raste. Če vezica ni opazila prevare, je bila še dolgo tema hudomušnih pogovorov prisotnih. Včasih pa je bilo nasprotno in so dekleta na enak način zagodla količem, ki tudi včasih niso opazili, da trs ne raste več in so ga nakolili. Takrat so pri teh delih pomagali drug drugemu in si s takimi igricami popestrili dan. Če je vezica vzela trtico preveč ali je bila odrezana od prejšnjega šparona dovolj dolga še za enega, jo je med upogibanjem šparona zadržala z usti, vendar to ni bilo pametno, saj so se znali pošaliti tudi na ta račun.
Zaželeno je, da je trta povezana preden začne brsteti, pred slepežem, kot rečemo, saj je napeta očesa treba paziti, da jih ne odlomimo (oslepimo). Zelo pazimo tudi, da pri upogibanju ne utrgamo šparona, ki pri nekaterih sortah raje poči kot pri drugih. Najbolj občutljive so modra frankinja in žametna črnina pri rdečih ter chardonay in muškat pri belih sortah. Tudi kratke šparone je težje približati žici kot daljše. Najmanj občutljiv in zato priljubljen za vezanje je laški rizling. V dneh vezatve je pogosto vprašanje vezici, ki zveni že skoraj kot pozdrav: »A zelo pokajo?« ali »Koliko ti jih je počilo?« Spomnim se starejših žensk, ki so se zelo rade pohvalile, da jim je tisti dan počil le eden ali dva šparona, še bolj ponosne pa, da ni nobeden. Pri večdnevni vezatvi zelo obolijo prsti, včasih se koža celo obrabi do ran. Zato smo si včasih pred delom prste oblepile z obliži, nekaj zadnjih let pa so zelo dobrodošle rokavice, ki so dovolj oprijete, da je z njimi možno vezati.