Nastalo je ugodno obdobje za zbiratelje znamk, značk in kovancev. Takrat sem škatlico odprla in ugotovila, da imam zanimive vredne srebrne kovance od leta 1800 dalje. Zbirala sem samo srebrni denar. Navezala sem stike z numizmatiki. Eden mi je zatrdil, da ne morem ničesar pokvariti, če zbiram srebrni denar, s pripombo naj vzamem tudi bakrene kovance, če mi jih kdo ponudi. Začelo se je resno zbiranje. Naš priznani numizmatik Tone Jesenko je ugotovil, da imam v svoji škatlici izjemne primerke. Mimogrede je omenil, da sam zbira vse starine ne samo denarja. Hitro sem zaključila, če zbira on bom tudi jaz. Imela sem terensko delo, zato sem lažje našla ostale stare predmete.

Za veselje do zbiranja ima zasluge tudi moja babica (po mami). Izrezovala je iz časopisa  Domovina najlepše fotografije, navadno od kraljevih družin,  daljnih krajev in jih spravljala pod slamarico.

Ko sem jih našla sem jih dneve in dneve prelagala in fantazirala o lepih  oblekah, stanovanjih in njihovih potovanjih. Nisem še znala brati pa sem  za vsako fotografijo spraševala kaj pomeni. Babica je lahko odgovarjala ker jih je že zdavnaj poznala. Tako je mineval čas med ruženjem koruze in prebiranjem fižola.

Ime zbirateljica sem dobila za vinski praznik l. 1978 ker sem bila zadolžena urediti razstavni prostor v Osnovni šoli na Bizeljskem s starimi predmeti in napravami v zvezi z vinogradništvom. Prosila sem okoliške kmete za odslužene predmete. Radi so napolnili prostor. Po končani razstavi so mi rekli naj jih vržem v kontejner. Takrat je bila razstava zelo odmevna, prispevala je k prazničnem vzdušju , vsi so govorili in pisali o njej.Starih predmetov nisem zavrgla, odpeljala sem jih domov  in zložila na podstrešje še nedograjene stanovanjske hiše. Tako se je začelo pravo zbiranje. Znanci so mi ponujali zanimive naprave, jaz pa sem jih skladiščila na podstrešju, kjer je počasi ne da bi se zavedala, nastajalo jedro zbirke.

Razmere so se začele spreminjati, poudarjena je bila privatna iniciativa. Podedovala sem tudi prazno rojstno hišo z gospodarskim poslopjem. Svet se je začel spreminjati. Odpirala so se nova tržišča s povpraševanjem po posebni kvaliteti vin. Stare naprave, posode in orodja so izgubila funkcijo. Razmah mehanizacije je nadomestil skoraj vsa kmečka orodja, ki so postala na kmetijah v napoto. Vendar so se lastniki težko ločili od njih.
Naša prazna stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje so se sama ponujala za ohranitev teh predmetov. Tudi krajani so me spodbujali naj jih vzamem in ohranim.Tako je nastala etnografska zbirka na Filovi domačiji 17.5. 1997. V dveh mesecih so bili vsi prostori pripravljeni in napolnjeni. Vsebuje predmete, ki so jih uporabljali vinogradniki, sadjarji, kolarji, tesarji, mizarji in mnogi drugi mojstri. Zbirka predmetov iz vsakdanjega in prazničnega življenja nas vodi v različna zgodovinska obdobja Bizeljskega v zadnjih 100 letih. Zbirki je postala znana doma in zunaj domovine. Obiskovalci so si jo ogledali od Kamčatke do Avstralije.

Privatna zbirka ob novi vinski cesti dopolnjuje turistično ponudbo Bizeljskega. Orodja in predmeti, ki so jih darovalci uporabljali vse življenje, so bili darovani z edinim namenom, da se ohranijo v domačem okolju. Bili so jim zvesti spremljevalci v dobrih in slabih letih. Nekatero orodje je bilo dobesedno prilepljeno na roke npr. cimeroka.  Si predstavljate koliko mesecev ali celo let je moral imeti vinogradnik na hrbtu škropilnico da je obvaroval vsakoletni pridelek. Iz teh in podobnih razlogov so ohranjeni stari predmeti zelo cenjeni. Zato si jih je v zbirki vredno ogledati.Na pobudo sekcije za ohranitev narave in kulturne dediščine Bizeljskega so bili zbrani opisani in fotografirani številni predmeti redke rastline, stare vinske trte in ljudski običaji v povezavi človeka z naravo. Iz zbranih podatkov je nastala knjiga Etnografska zbirka treh generacij, ki vsebuje opis predmetov iz vsakdanjega življenja in vse tisto kar so darovalci povedali o njihovih nastankih in uporabi.

Kmetijstvo je moje življenje, izobrazba, delovno razmerje in ljubiteljska dejavnost. V knjižico Rastline moje mladosti je vključeno vse znanje in opažanje, kakor tudi prijetne zgodbe, ki so vezane za njihovo lepoto, koristnost in simboliko.

Moja velika ljubezen so mogočna stara in koristna drevesa in njihove zgodbe, ki so nastajale stoletja pod njihovimi krošnjami. V publikaciji je opis 25  takšnih dreves v spomin zanamcev, da bodo vedeli, da so naša drevesa imela nekoč krošnje in široko razpostrte  veje. Sedaj so žalostna podoba pokrajine, brez vrhov in z okleščenimi vejami.
Publikacijo je olepšal s svojimi fotografijami Branko Brečko.

Zasluga sekcije in posameznikov je tudi razstava spominkov. Izdelanih je bilo 70 primerov, ki so predstavljali obrtno dejavnost in ročne spretnosti domačinov. Vsaj deset se jih je ohranilo.Zasluga razstave pa je zložljiva posteljica TAFEPET, ki je bil skoraj pri vsaki hiši in ni pozabljen. Za svoj prispevek za ohranjanje ljudskih običajev in premične dediščine sem dobila na predlog kustosinje dr. Ivanke Počkar  priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne strokovne in promocijske dosežke in nenehno življenjsko učenje ter ohranjanje znanja v pisnem in ustnem sporočilu obiskovalcem zbirke in mladim.

Na opisano temo so bile razstave na Bizeljskem,  Kozjanskem parku in v Upravni enoti Brežice, ki so mladim ostale v lepem spominu.Preden zaključim z opisom in delom obveščam ljubitelje, da pripravljam še eno raziskovalno delo in sicer  VODNJAKI OD VČERAJ ZA DANES.Opis vsebuje etnološko zanimive primerke umetnostne obrti, kiso jih družine ohranile kot simbol pozabljenega načina življenja.Vodnjak je in bo še vedno potreben, kajti v njem se pretakatekočina življenja.

M. Sušnik