O hujših točah v preteklosti:

29. junij 1982

Iz župnijske kronike:

»Na Petrovo(29.6.) popoldne ob pol šestih je katastrofalna toča zbila Bizeljsko. Padala je kake četrt ure, a debela tudi kot majhno kurje jajce. Vinograde in druge posevke je uničila. Kakšna žalost bo zajela ljudi!

Prišla je preko Silovca in Kunšperka. Tudi v Brežicah je povzročila veliko razdejanje. Sicer pa se je vlekel pas toče skoraj po celi Sloveniji : z Gorenjske preko Savinjske doline, Kozjanskega, vse tja na Hrvaško.«

Te toče se tudi sama zelo dobro spominjam. Pri nas je padala okrog petindvajset minut in v celem vinogradu ni ostal niti en list ali grozd. Ko sem po koncu padavin odprla vhodna vrata, sem imela pred seboj 35 cm visok ledeni zid. V senčnih kotanjah je bilo možno še več dni najti ledene kroglice. Grozdje za lastno uporabo smo kupili. (Lea Babič)

8. september 1967

Iz župnijske kronike:

»Ko smo se okrog devetih zvečer vrnili z romanja, smo z grozo opazili, da je popoldne v dobre pol ure večji del župnije toča hudo sklestila. Ponekod do 90 %. Cerkveni vinograd je zbilo za 60 %.«

V mojem spominu je ostalo, da so nas zaradi bližajoče nevihte predčasno poslali iz šole, vendar nisem prišla do doma pred neurjem. Vedrila sem pri dedku in babici. Kot otroku mi poškodbe v vinogradu niso ostale v spominu, ampak bolj očetova pripoved, da je po vrstah tekel mošt in, da so tisti, ki so ostanke grozdja takoj potrgali, imeli vsaj nekaj sicer slabega mošta, ostalim je pa segnilo na trti zaradi prehudih poškodb.

24. maj 1951

Iz župnijske kronike: 

»Strašna toča je padala po Bizeljskem 24. 5. na Telovo popoldne od pol šeste do šeste ure. Oblaki so se zgostili od vseh strani, posebno od sv. Petra in Klanjca in med dežjem je padala gosta in debela toča ko veliki orehi in kmalu pobelila od sv. Petra in Orešja sem Janeževo gorco ( ki je tudi lani največ trpela radi toče) čez celi Drenovec skoz na Hrvatsko stran in po poljih do polovice Brezovice in  Gregovcev. Oklestila je vse drevje, še bolj pa vinograde, da v večini njih ni ostalo celo ne eno pero ali grozd. Vse žito je bilo zbito v zemljo, enako tudi kjer je bila večja trava. Veter je nesel točo s tako močjo, da je pobilo vsa okna v smeri od Klanjca sem, tudi na cerkvi in župnišču in tudi opeke je mnogo pobilo s strani, ki je bila bolj izpostavljena toči in vetru. Najbolj na debelo je padalo okoli hiše dr. Slavika, kateremu je pobilo tudi nad 2000 opek. Pojenjavala  je toča proti sv. Vidu in obvarovana je bila drameljska dolina in Stara vas. Orešja je bilo polovico prizadetega, sv. Petra ena tretjina v smeri Podkunšperka. Oblast je poslala pet traktorjev, da so pomagali žitna polja preorati, največ za koruzo in deloma za krompir. Po znižanih cenah se je dobilo koruzo in ajdo za seme in umetna gnojila.

Toča je hujše in širše prizadela ko 1938. Sprva je bilo vse kar otrplo od težkega udarca, tudi vinogradi so šele po dveh tednih začeli po malem brsteti, nekateri (okoli dr. Slavika)pa šele po enem mesecu. Tudi drevja, posebno breskev, se je mnogo posušilo.  Letošnji sad pa je seveda ves uničen. Zavarovanih zoper točo je bilo še malo.«

Po pripovedi mojega očeta je ta toča olupila skorjo z dreves , o pridelku pa sploh ni bilo sledi. To si lahko predstavljamo po letošnji toči. ( Lea Babič)

3. julij 1938

Po pripovedi Matilde Korber zapisala Ivanka Počkar v knjigi Iz časov ječmenove kave:

»Po vročem soparnem popoldnevu je stvarstvo leglo k počitku. Nedelja je bila. Za goro Libavec so se podili oblaki, rumeni, sivi, kakor hudournik po našem dvorišču. V temni slutnji sem klicala otroke in perutnino, da jih v naslednjem trenutku rešim. Padale so prve kaplje, potem se je usula toča, debela kakor orehi  in še debelejša. Klestila je silovito, uničila polja in vinograde. Še ves teden je stala na neprisojnih krajih pedenj visoko. Ljudem je ubilo šipe na oknih in opeko je metalo s streh, a najbolj so trpeli ubogi vinogradi. Ljudje so jokali in strmeli, kaj bo. A čudo, živeža je še nekaj zraslo, le vinogradi niso obrodili do leta 1941.«

Iz župnijske kronike:

Iz zapisov v župnijski kroniki je razvidno kako velik pomen je vedno  imelo vinogradništvo za Bizeljance. Posledice toče tretjega julija 1938 je obširno opisal takratni župnik.

Citiram:« Leto 1938 je bilo za župnijo Bizeljsko leto največje katastrofe kar obstaja župnija, ali vsaj kar najstarejši ljudje pomnijo.

Že spomlad je bila izredno neugodna v pogledu vremena; ljudje so le s težavo opravili dela v vinogradih in na polju, tako je bilo vreme deževno celo spomlad.

Drevje: jabolka, hruške, slive, je vsled primeroma toplega vremena začelo že v aprilu cvesti in je potem koncem aprila vse cvetje pomrznilo, tako, da ni bilo že v nastavku prav nič sadja. Tako je bila že zgodnja pomlad znanilka poznejše katastrofe. Le vinogradi so ostali nedotaknjeni in so – izjemši prav visoke lege- bogato pognali v vesel up vinogradnikom, ki pa so bili pozneje strašno udarjeni.

Črn dan za našo faro 3.julij. Že popoldne  ob dveh, imeli smo procesijo… ,so se začeli zbirati temni oblaki in je nastala strašna nevihta z bliskom in gromom, a to pot še brez toče. Le v Orešju je bilo nekaj toče, ki pa še ni naredila velike škode.

Ob pol šestih popoldne pa se je nebo naenkrat stemnilo, grozovito grmenje je nastalo in že se je kar na suho vsula strašna toča tako, da je bilo v par minutah vse belo. Padala je 28 minut in opravila strašno delo opustošenja, hujše kot najstrašnejši bobneči ogenj na fronti. Na polju popolnoma zmlačena pšenica, v tla poteptana pesa, krompir, fižol, koruza čisto okleščena, raz drevja listje oskubljeno, zelenjava na vrtih do celo uničena. A najhujše so bili udarjeni vinogradi. Nimnik, Janeževa gorca, Drenovec, Orešje je tako oklestilo, da ni bilo perinke na trsu, kaj šele grozdi! Padala ni okrogla toča ampak oglata. Eno točo so drugi dan zvagali: tehtala je 72 dkg! Ni bilo uničeno samo zelenje, ampak trsi sami obeljeni, nekateri kar posekani od toče v kocen. Poganjki vsi obeljeni. Ljudje so hiteli  v vinograde po končani toči: razlegalo se je vpitje in jok. To je trajalo par dni. Ko je to ponehalo, je nastal splošen obupen molk. Bilo je v teh dneh na Bizeljskem kakor v hiši, kjer imajo mrliča. Najhujše prizadeti so bili mali vinogradniki, katerim je toča vzela vse z vinskim pridelkom. Žive že celo spomlad  iz trgovin a conto jesenskega vinskega pridelka, a ta je bil po toči popolnoma uničen… Kaj bo pozimi? Denarnih rezerv ni, trgovci pa so po toči, po ubitemu pridelku, ustavili kredit tem revežem.

Pripomniti je pa, da so bili obvarovani uničenja po toči sledeči okoliši: Brezovica deloma, mali del Vitne vasi in Dramelj, Stara vas pa cela.

Usodno je bilo to, da je tri tedne po toči trsje začelo na novo poganjati. To kar bi bilo pognalo naslednjo spomlad, je pognalo tri tedne po toči in so postali vinogradi, ki so bili po toči popolnoma brez vsakega zelenja, rjavi kot pozimi, v avgustu zeleni. Pognali so grozdeki, seveda obsojeni na smrt, ker so cveteli šele ob času – trgatve.

Ja –trgatve! Kaka je bila trgatev, naj bo omenjeno, da nekateri niso brali niti štamperla vinskega mošta. Graščina Bizeljsko n. pr. je brala namesto pričakovanih 1.000 hektov (= 100 000 litrov) le 18 litrov na približno 35 johov vinograda! …

Župnik je v nadarbinskem vinogradu bral namesto 65 pričakovanih hektov 12 hl, ker je toča na griču sv. Lovrenca že ponehavala. Težo in največjo škodo so nosili Janeževa gorca, Drenovec in Orešje.

Veliko je bilo torej opustošenje 3. julija 1938. Ne le za leto 38 je bil uničen pridelek, ampak vsaj še dve leti ne bo normalne bratve. Nekateri vinogradi so tako zbiti in uničeni, da jih bo treba na novo rigolati, ker se je velik del trsja posušil vsled poškodovanja po toči.

Takoj drugi dan je prihitel na Bizeljsko na lice mesta banski svetnik  za okraj Brežice, pč. g. konzist. svetnik Josip Tratnik, župnik iz Rajhenburga. Svojim očem ni mogel verjeti kako strahotno je uničila toča poprej lepo in veselo Bizeljsko. Telefonično je prosil g. bana Drav. banovine dr. Marka Natlačena, da naj pride nemudoma osebno pogledat strašno katastrofo. Gospod ban je prišel 7.7. S solznimi očmi je gledal nesrečo in tolažil ubogo ljudstvo in obljubil pomoč banovine v okviru proračunskih sredstev.

Nakazal je takoj 2.000 kg ajde, 33.000 din gotovine in 5 prostih uvoznic za koruzo.

Na prošnjo Bizeljskega župnika Brvarja je škofijstvo odredilo po celi škofiji darovanje za po toči tako težko prizadete župnije Bizeljsko, Pišece, Sromlje in Št.Peter. Nabralo se je 45. 000 din, ki so se razdelila med imenovane župnije: Bizeljsko 20. 000, Pišece in Sromlje po 10.000, ŠtPeter pa 5.000 din. Te svote so občinski uradi uporabili za po toči poškodovane.

Sresko načelstvo v Brežicah je odredilo, da naj pripadniki občine Bizeljsko prosijo živeža v občinah: Kapele,Dobova, Videm, Rajhenburg.

Težko je bilo ponosnemu Bizeljancu vzeti v roke vrečo in iti pobirat živež. A sila kola lomi. Zlasti spomladi 1939 je bilo kritično glede prehrane.

Leto 1938 pa ostane med narodom in njegovim izročilu zapisano neizbrisno kot leto največje nesreče.

1926

Iz župnijske kronike:

»Julija se je vlila strašna toča, ki je vinograde, ki so kazali zelo dobro, popolnoma oklestil, da se je bralo samo eno devetino normalnega pridelka. V cerkvenem vinogradu v Stari vasi se je bralo samo 6 hl. Kvaliteta slaba.«

1919

Iz župnijske kronike: 

»Vinograde posebno v Drenovcu,Orešju in Bizeljski vasi je toča zelo poškodovala – tako, da je bilo malo in še tega kislega vinstva.«

30. junij 1908

Iz župnijske kronike:

»Ta dan težko pozabim, ker je popoldan toča pobila po Drenovcu, Bukovju in Orešju. Vendar se je še  trta obrasla in dovolj rodila le poljski sadeži so bili slabi.«

L. Babič