Cerkev stoji na vrhu hriba v južnem delu razpršenega naselja in je orientirana proti jugovzhodu. Vas je prvič omenjena leta 1404, cerkve pa v virih pred 18. stoletjem ne zasledimo. Zgrajena je bila v 17. stoletju kot preprosta podružnica, katere ladjo so v 18. stoletju banjasto obokali, v 19. pa prizidali zakristijo in nad zahodno steno ladje zgradili zvonik. Iz 19. stoletja izvira tudi oltar.

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, kratek poligonalno sklenjen prezbiterij in zakristija na južni strani ladje. Zunanjščino členijo le šilasta okna v prezbiteriju in segmentna v ladijskem delu. Notranjost cerkve zaznamuje banjasti obok, ki sloni na notranjih slopih. Banjasti obok odlikuje tudi prezbiterij, ki je od ladje ločen s polkrožnim slavolokom s posnetimi robovi. Iz časa gradnje v 17. stoletju je ohranjena še kamnita oltarna menza s stopnico, sam oltar pa je nastal v poznem 18. ali v 19. stoletju. Po arhitekturnih lastnostih cerkev predstavlja značilno bizeljsko podružnico iz 17. stoletja, ki je z obokanjem v 18. stoletju in kasnejšimi prizidavami v celoti zadostovala duhovnim potrebam okoliškega prebivalstva.

Maša pri sv. Duhu je vsako leto na binkoštno nedeljo.