Po vrnitvi iz izgnanstva  je trajalo nekaj let, da so se zapuščeni vinogradi s skrbno obdelavo in dosajanjem praznih mest opomogli in začeli zopet normalno roditi.

V tem obdobju so bili vsi vinogradi zasajeni tako, kot so jih zasadili  pri obnovi po trsni uši uničenih nasadov po letu 1880. Medvrstna razdalja je bila
1 m  in 1 m v vrsti. Za oporo je bilo uporabljeno kolje, obdelava pa izključno ročna.  Za kvalitetno obdelavo 1 ha vinograda je bilo potrebno 245 do 265 delovnih dni letno.

Ker se je trsna uš v tem delu Slovenije pojavila najprej na našem območju, se je potem tudi obnova uničenih vinogradov cepljenih na ameriških podlagah začela ravno tako na Bizeljskem. Prva leta obnove je bilo veliko pomanjkanje cepičev. Bizeljski vinogradniki so hodili po cepiče v druge kraje, kjer še vinogradi niso bili uničeni. Zato niso imeli veliko možnosti za  izbiro sortimenta, ampak so cepili vse sorte pomešane med seboj, bele in rdeče, rane in pozne, tako, da je bil le malo kateri nasad zasajen ločeno po sortah.
S tem opisom stanja v vinogradništvu na Bizeljskem v obdobju do leta 1950 sem želel prikazati razmere, v katerih je bila ta panoga po koncu druge svetove vojne.
Po letu 1950 so nastopile spremembe. Začela se je industrializacija. V  državi in je bil odliv mladine iz podeželja vedno večji. Občutno je  primanjkovalo delovne sile v kmetijstvu.

Da bi zmanjšali potrebo po ročni  obdelavi,  je začela zadruga in tudi  drugi vinogradniki zasajati vinograde v večjih med vrstnih razdaljah do 2 metra kot oporo pa uporabljati lesene stebre in žico, višina vzgoje je bila okrog 60 cm.
S tem je bila za obdelavo omogočena uporaba vprežne živine, odpadla pa so tudi nekatera druga ročna dela. V večjih strminah so bili zasajeni prvi vinogradi  že na terasah, zasajenih  je bilo tudi vedno več kvalitetnih sort.
Leta 1957 sem se zaposlil pri Kmetijski zadrugi Bizeljsko in kmalu prevzel vodenje zadružnega posestva. V sklopu posestva je bilo 5 ha vinogradov (Potočnikovo in Černelčevo).  Vinogradi so bili pretežno že obnovljeni, mladi nasadi pa pred polno rodnostjo. Način obdelave je omogočal uporabo vprežne živine za obdelavo. Imeli smo dva vola, z njima obdelovali te nasade ter jih uporabljali tudi za razne prevoze.
V tem čas so že nekateri kmetje začeli  obnavljati vinograde na bolj sodoben način. Zadruga jim je v ta namen odobravala manjše kredite.

Pomanjkanje delovne sile je bilo vedno večje. Želja vseh, ki smo delali na razvoju kmetijstva je bila, da bi osvojili ustrezen sistem vzgoje vinogradov, ki bi zmanjšal potrebo po ročnem delu na minimum in to je bilo mogoče doseči edino z uvedbo strojne obdelave in ustrezno vzgojno obliko.

Naši vinogradniški strokovnjaki so se takrat zgledovali po avstrijskem  vinogradniku Lenz Moserju iz Rohrendorfa pri Kremsu ob Donavi, ki je uspel razviti nov sistem proste visoke vzgoje s širšimi med vrstnimi razdaljami, kjer je bila možna obdelava s takrat razpoložljivimi traktorji. Tudi ostala ročna dela so bila zmanjšana, tako, da je bilo potrebno le še 92 delovnih dni za 1 ha letno. Kljub temu pa pri kvaliteti in količini pridelka ni bilo bistvenih odstopanj.
Moser je izdal svojo knjigo »Vinogradništvo enkrat drugače«, ki je bila prevedena tudi v slovenščino, kjer je podrobneje opisal vse prednosti svojega vzgojnega sistema.
Knjiga nas je vse navdušila. Predstoječo obnovo pri nas smo želeli izpeljati po Moserjevem vzgojnem sistemu.
Takrat so k Moserju iz Slovenije odhajali na prakso številni,  pozneje ugledni strokovnjaki.

Ker sem predvideval, da bom aktivno sodeloval pri razvoju vinogradništva na Bizeljskem sem se na lastno željo odločil, da bom opravil enoletno prakso pri Moserju, tako, da bi spoznal vsa dela obnove vinogradov  tekom vsega leta.

Dogovorili smo se tudi z  Ivanom Pšeničnikom, ki je bil takrat delovodja na državnem posestvu »Rdeča zvezda« v Stari vasi in s Francem Balonom, ki je želel začeti z obnovo vinograda doma na svojem posestvu, da bi skupaj opravili prakso. Ona dva sta ostala le nekaj mesecev, jaz pa sem vztrajal vse leto.

Po vrnitvi s prakse leta 1960 sem imel dovolj praktičnega in strokovnega znanja, da sem pri bizeljski zadrugi vodil vinogradniško obnovo in proizvodnjo vse do leta 1975. Po združitvi posestva »Rdeča zvezda« Stara vas  z zadrugo leta 1960 so se povečale vinogradniške površine na cca 50 ha.  V tem času so bili obnovljeni vsi vinogradi na zadružnem posestvu po Moserjevem vzgojnem  sistemu, vzporedno se je začela v širšem obsegu tudi pri ostalih viogradnikih, ki so nas več ali manj uspešno posnemali.
Z  obnovo smo v glavnem dosegli vse  cilje, ki smo jih pričakovali, ročno delovno silo smo zmanjšali na minimum , uvedena je bila največja možna  uporaba mehanizacije , količina in kvaliteta pridelkov sta bili zadovoljivi, zato se je povečala rentabilnost proizvodnje vina.
Moserjeva vzgojna oblika trte je v naših razmerah pokazala tudi nekatere pomanjkljivosti.
V podnebnih pogojih, kjer je Moser razvijal, se je obdržala, ker je rast trte tam bolj zmerna /peščena zemlja, padavin letno 600 l/m2/.
Pri nas je težja zemlja, padavin pa imamo letno okrog 1200 l/m2 zato je rast trte preveč  bujna. Vsled tega sta njegova kordonska vzgoja in rez na penjevce  povzročila pregost   enoletni les, kar je zahtevalo več zelenih del, ki pa jih naši vinogradniki  niso  temeljito opravljali.  Zato je večina vinogradnikov začela ponovno uvajati rez na šparone in zasajati na manjše med vrstne razdalje z navpičnimi vrstami.

Za zaključek naj napišem, da je Moserjeva vzgoja prinesla revolucionarni  preobrat v naše vinogradništvo, saj se je zaradi uvedbe mehanizacije moral spremeniti proizvodni proces
(vzgojne oblike, med vrstne razdalje, opora itd.). Dosegli smo pa tudi z najmanj vloženega dela zadovoljive proizvodne rezultate. Skratka, odprla je pot nadaljnjemu razvoju modernega vinogradništva pri nas.

M. Sušnik, M. Pinterič