V gradu se je oglasila potujoča igralska skupina, ki naj bi prikazala pestro in zanimivo prireditev. Oskrbnik jim je določil prostor in poskrbel za njihove potrebe. Ob težko pričakovanem nastopu je bilo igralcev polovico manj, kot je bilo predvideno. Šele na grožnjo so priznali, da so nekateri igralci zboleli in ostali na vozovih. Potihoma so se odpeljali, za njimi je izginila vsaka sled. Grajski prebivalci so se oddahnili. Naslednji dan je oskrbnikova žena in mati deklic  zbolela in obležala. Tri dni in noči so ji z ovitki in čaji zbijali vročino, vendar ji ni bilo pomoči. Četrti dan je umrla. Kmalu po vrnitvi s pogreba sta obležali še starejši hčerki. Po nekaj dneh sta premagali vročino, vendar sta ostali priklenjeni na posteljo. Težko breme nege in skrbi onemoglih je prevzela mlajša sestra.

Prevzela je vlogo matere in skrbela za vse potrebe družine. Nabirala je zdravilna zelišča, vendar ni našla učinkovitih, takšnih, ki bi sestrama pomagale ozdraveti. Žalostna je povedala, da ni takšne rože, ki bi vsebovala njima potrebno zdravilo, ker preprosto na tem območju ne raste. V solzah je zaspala. V sanjah se ji je prikazala mati in ji naročila, naj išče rožo po hribih in dolinah, po njivah in senožetih tako dolgo, dokler je ne bo našla, da bo ozdravela sestri. Hčerka je vprašala: “Kako jo bom pa prepoznala”? Mati ji je odgovorila, da bo takoj, ko jo bo zagledala, vedela, da je roža mogota zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, silno čarobno moč. Enkrat v tridesetih letih odpre čudoviti cvet, ki ima pet velikih venčnih listov. Sestri naj dobita dva lista, ona pa enega, da ne bo zbolela. Položi  naj jih v nederja.

Iskala jo je dan za dnem. Pomlad se je prevesila v poletje, ko je nekega jutra na najdaljši dan zagledala komaj odprt še rosni cvet čarobne rože mogote. Obstala je očarana gledala ta dar narave, izžareval je neverjetno energijo. Da ni imela bolni sestri, je ne bi za nobeno bogastvo sveta odtrgala. S težkim srcem je napravila tako, kakor ji je mama naročila. vse tri sestre so dobile v nederja venčne liste mogočnega cveta. Ko so se lističi posušili, sta sestri shodili in ozdraveli.
Kje si zdaj roža mogota, ko te potrebujemo. Ni te na vrtu med rožami, ni te na poljih, lokah in pašnikih. Nikjer te ni več. Iz tvojega zadnjega cveta so rahle sapice in žuželke odnesle pelode na mavrični tepih cvetov razcvetelih po širnih livadah. Oplojena semena so prenesla delček čarobnih moči in učinkovin v nove rastline, kot tvoj dar človeštvu. Zrasle so kot zdravilne rastline in pri nesle v bodočnost nadnaravne moči, ki jo je nekoč imela edino roža mogota.

To so naše poznane rastline, ki nam povedo, da za vsako bolezen roža raste.

Vemo kje si zdaj roža mogota. Majhen delček tvoje nadnaravne moči, katero so rastline ohranile za lastno preživetje je prešel na tistega človeka, ki mu bije srce za košček lepega zelenega cvetočega travnika, kjer lahko hodi po mehkih izhojenih poteh. Učinkovine rastlin ga ohranjajo zdravega in vitalnega. Zato ker živi v svetu narave, v svetu cvetja in občuti moč vsakoletnega novega stvarjenja in obujanja.Dar rože mogote se odraža tudi s tem, da človek spoštuje in čuva še tako droben cvet ob poti, ob potoku ali v gozdu, poleg tisoče odprtih cvetov, ki rinejo iz zemlje še pred ozelenitvijo. Ponosen je na drobne cvetove, ki cvetijo v skalnih razpokah na visokih planinah, na tiste rastline, ki napajajo svoje koreninice v temnih globokih tolmunčkih kot, da cvetijo samo tistemu, ki jim je posvetil svoje življenje. Ni vsem dano občutiti to moč. Občuti jo tisti, ki hodi po sončnih livadah bisernih tratah v neokrnjeni naravi. Skratka tam, kjer je nekoč cvetela roža mogota.

Na razcvetelih vrtovih in travnikih roža mogota ne zameri da fant dekletu pokloni cvet ob uri ustvarjanja novega življenja. Pozabi tudi nekaj cvetov v poročnem šopku ali ob družinskih praznikih. Tudi ko napoči čas počitka naj zadostuje skromen šopek.
Pustimo cveteti cvetove ob potokih, ki jih je človek v svojem življenju neštetokrat prehodil, tudi zaradi njega raste še tam kot so že rasle pred njim. Nešteto ljudi je uživalo v njihovi lepoti, ko so se nektarja polni cvetovi zibali v vetru.Pustimo cvet cveteti, le ob živem cvetju lahko uživamo sladkost življenja.

M. Sušnik