Pred dvajsetimi leti, 25. marca 2001, je službo župnika na Bizeljskem prevzel Vlado Leskovar. Mladi duhovnik je prinesel svež veter v versko življenje kraja in se priljubil krajanom.

Z nevsiljivim načinom predajanja božje besede je pritegnil številne poslušalce s kraja in od drugod. Obudil je nekatera že pozabljena praznovanja v sodelovanju z domačimi društvi. Ob teh prireditvah, ki so postale tradicionalne in jih pogrešamo v času epidemije, se zberejo številni obiskovalci. V spominu ostajajo nepozabna večdnevna romanja v Vatikan, Medžugorje, na Poljsko… , kakor tudi enodnevna po Sloveniji, kjer so udeleženci že spoznali številne zanimive kraje svoje domovine.

Cerkev je na voljo za številne koncerte domačih zborov in glasbenikov od drugod. Številni romarji prihajajo na Bizeljsko in si med drugim lahko ogledajo Slomškovo spominsko sobo ter odidejo z lepimi spomini na prijaznega in gostoljubnega župnika Vlada.

Ob jubileju se nam je je predstavil z odgovori na nekaj vprašanj:

  • Nam lahko zaupate kaj o svoji družini?
    Prihajam iz Slovenskih Konjic, iz kmečke družine, kjer nas je bilo pet otrok. Imam tri sestre in brata, ki je tudi duhovnik, trenutno blizu domačega kraja, v Zrečah. Doma imamo srednjo kmetijo z nekaj živine, nekaj vinograda ter njiv in travnikov, tako da mi kmečko delo ni tuje. Od malih nog sem bil navzoč pri vseh kmečkih opravilih.
  • Kako ste se odločili za poklic duhovnika?
  • Pri nas doma smo bili vedno povezani s cerkvijo. Ob nedeljah smo hodili k sveti maši, vsak večer smo skupaj molili. Ves čas sem dejavno deloval v župniji tudi kot ministrant, obiskoval mladinsko skupino in pel pri mladinskem pevskem zboru. Vse to me je na nek način nagovarjalo, da sem se odločil za duhovniški poklic. Vzgled sem našel tudi pri bratu, ki je takrat že študiral teologijo. Najprej sem šel v strojno tehnično šolo in se po končani srednji šoli odločil za študij na teološki fakulteti.

    Kje se je začela vaša duhovniška pot?

  • Najprej sem bil leto dni diakon na Teznem in nato prvo službo kot kaplan nastopil v Brežicah, kjer sem bil tri leta. Z dekretom mi je bila s dodeljena služba župnika na Bizeljskem s prvim avgustom 2000, vendar sem zaradi poškodbe kolena in bolniške, službo nastopil 25.3.2001.

  • Kaj ste vedeli o Bizeljskem pred nastopom službe?
  • Malo sem že poznal Bizeljsko, ker smo iz Brežic prihajali sem na rekolekcije, ki jih imamo duhovniki naše dekanije vedno v eni izmed župnij. Slišal sem marsikatero zgodbo, ki si je nisem jemal k srcu. Prvi vtis je drugačen kot je potem samo življenje. Ko prvič prideš, te pričaka množica navdušenih ljudi, naslednji dnevi in meseci na župniji pa so nato nekaj drugega, saj se soočiš z realnostjo. Ko praznovanje mine, je treba stvari pogledati z druge plati in poprijeti za delo. Vedel sem, da bo treba zavihati rokave na gospodarskem in pastoralnem področju.

  • V versko življenje na Bizeljskem ste prinesli svež veter, obudili nekatere običaje, praznovanja in v veliki meri prenesli kulturno in družabno življenje k cerkvi. Kako vam je to uspelo?
  • Če človek dela z veseljem, ljudje opazijo, da je to nekaj lepega, veselega, pozitivnega, kar nas navdušuje in izpopolnjuje ter povezuje, potem to ni težko. Še posebej, če imaš skupino ljudi, ki rada sodeluje in pomaga. Sicer je začetno navdušenje z leti malo upadlo, kar pa ni značilno le za Bizeljsko, ampak se to dogaja tudi širše. Spremenil se je način življenja in temu primerno se spreminja tudi življenje v župniji in družabno življenje nasploh.

  • Kako ocenjujete sodelovanje z društvi v kraju?
  • Z društvi zelo dobro sodelujemo. V prvi vrsti nimam nobenih pomislekov glede nobenega društva in rad sodelujem pri vseh dobrih projektih in rad pomagam, če lahko, saj vemo, da je v slogi moč. Če znamo stopiti skupaj, se lahko marsikaj lepega naredi. Veliko je bilo takih dogodkov, ki pustijo lepe spomine. Za opravljena dobra dela mi nikdar ni žal.

  • Dokazali ste, da imate sposobnost povezovanja ljudi. Kaj o tem menite vi?
  • O tem težko sam presojam. Nikoli ne gledam na druge stvari ampak na človeka takega kot je. Pomembno je, da vedno gledamo pozitivno plat. Zame ni pomembno katere veroizpovedi je človek. Vedno je treba gledati človeka kot človeka, takega kot je. Če iščemo negativne lastnosti, lahko spregledamo pozitivne, ki potem ne pridejo do izraza.

  • V spominu imam nepozabna romanja v vaši organizaciji. Od kje ideje in ali ostaja še kaj neuresničenih?
  • Na nek način sem tudi popotnik. Rad potujem, rad vidim svet. V mladosti sem veliko hodil v hribe, gore. Lahko se pohvalim, da sem bil leta 1998 na Mont Blancu. Potoval sem tudi po drugih celinah. Potovanje mi je nekaj lepega, ob tem uživam in želim, da tudi drugi doživijo nekaj teh lepot. Ob enem se človek medtem, ko potuje, tudi izobražuje. Ker je potovanje meni všeč, rad organiziram izlete in romanja.

  • Kako si polnite baterije?
  • Zelo rad berem in si baterije polnim z branjem. Veliko mi pomeni dobra knjiga, rad pogledam tudi kak dober film ali grem za kak dan ali dva nekam v tišino ali na kakšen hrib. Hodim tudi pomagat staršem na kmetijo, saj smo vsi otroci šli z doma. Ata in mama skrbita za živali, pri večjih delih pa je potrebna pomoč in pri teh pomagava z bratom, kljub temu, da ata pri devetdesetih letih še vedno kaj opravi s traktorjem.

  • Želje za prihodnost?
  • Nimam kakih velikih neuresničenih želja. Kot župnik na Bizeljskem si želim, da bi bili povezani kot kraj, kot župnija. Več sodelovanja med samimi krajani, kajti samo kot povezana družba bomo lahko funkcionirali in kaj lepega skupaj naredili. Bil bi vesel, če bi končali z obnovo vseh podružnic. Ostaja še sveti Anton in sanacija poškodb po potresu. Ne vemo še ali bo država in občina kaj pri tem pomagala. Letos je na vrsti obnova oltarja pri svetem Antonu. Prijavili smo se na razpis na ministrstvu in upam, da bomo uspešni ter začeli s predvideno obnovo.

  • Kaj vam pomeni priznanje KS ob krajevnem prazniku 2017?
  • To priznanje mi pomeni potrditev, da to kar delamo, delamo skupaj kot ena povezana skupnost, ker tako lahko več dosežemo. Zelo sem hvaležen zato, da so se spomnili na to, da lahko tudi župnija prispeva k delovanju v kraju, obenem to zavezuje, da bomo v prihodnje še bolj povezano sodelovali.

    Na koncu naj dodam, da so ta leta na Bizeljskem bila lepa, saj so to tudi najlepša leta mojega življenja. Bilo je veliko lepega in kdaj pa kdaj kakšna grenka izkušnja. A to je življenje, saj brez trnja ni niti najlepša vrtnica. Tako je v življenju in prav je tako. Upam, da bomo tudi naprej sodelovali v župniji ter še kaj lepega naredili za vse, ki tukaj živimo, kljub temu, da je čas drugačen.

Lea Babič