Že na samem začetku poti je svoje gostoljubje pokazala družina Lepšina  in pogostila pohodnike. Med klepetom s starimi znanci, ki se redno srečujemo na teh pohodih ter sklepanju novih poznanstev, je čas hitro mineval in kmalu smo se znašli v vasi Gregovce, eni izmed dvanajstih vasi krajevne skupnosti Bizeljsko. Gregvani so poskrbeli, da je nekoč že neprehodna pot ob mejni reki Sotli, ki je po velikosti osma reka pri nas, spet prehodna. Počitek pri Nuječevih se je kar prilegel, kakor tudi prigrizek in osvežitev s pijačo, kar je postregel mladi gospodar, prevzemnik vinogradniško – vinarsko usmerjene kmetije Miha z ženo Marino. Preden smo zapustili vas Gregovce in se podali proti Novi vasi, je v cerkvenem zvoniku odbilo poldne in gospa Jerneja nas je postregla z govejo juho, kot se za nedeljo spodobi.

Ob poti se je odpiral vedno lepši pogled na vinorodne griče, Jožica pa je predstavila še nekaj zgodovine teh koncev. Ob vaški lipi v Novi vasi sta nas pričakala Tomaž in Andrej z dobrotami tamkajšnjih gospodinj. Utrujeni od tolikih poizkušanj in hoje smo se lahko le odpravili na cilj v Gregovcih ter na tamkajšnjem rekreacijskem prostoru preizkusili še kako deluje žar. A organizatorjem to še ni bilo dovolj. Izbrali so štiri ekipe, ki so se preizkusile v nekaterih zabavnih igrah. Igre je na hitro zaključil dež in dovolil razglasitev rezultatov pod zasilno streho.

Nadvse simpatični devetletnik iz Negove je ob odhodu pozdravil z besedami :« Nasvidenje prijatelji« in z istim pozdravom kličejo organizatorji. Prva priložnost za druženje po bizeljskih pešpoteh bo devetnajstega oktobra po grajski poti.

Lea Babič