Kasneje je bil barvni spekter obširnejši, nastajali so tudi »muštri« z različnimi vzorci. Prvotno so na pobeljeno steno pritisnili lep drevesni list in okrog njega poškropili z drugo barvo. Napolnili so tudi staro nogavico s krpami, namočili v barvo in vlekli cikcak po steni. »Muštre« so imeli poklicni pleskarji, pri nas znani iz Češke. Potem so ženske vzorce prerisovale na pakirni papir (rjav) in izrezale vzorce. Navadno sta bila »muštra« dva, to je cvet in list, bilo jih je tudi več z različnimi barvami, premazani so morali biti z lanenim oljem. Najlepše so bile navadno take do 3 cm široke bordure, ki so zaključevale vzorce pod stropom, ali pa v kuhinji približno 1 m od tal.
Spodaj je bila navadno črna ali siva barva v višini 5 cm ali več. Nekatere ženske so vzorce same risale ali pa dopolnjevale že obstoječe, dotrajane papirne vzorce. Posebej zanimivi so bili večji šopki, ki so se sestavljali iz treh »muštrov« cvet posebej, listi posebej in steblo posebej. Vsak »mušter« je imel na vsakem vogalu izrezano pikico, katera se je morala pokrivati s tisto, ki je že bila na steni.

Stanovanje so belile na veliki teden in pred prazniki vseh svetih. Obvezno je bilo 2 x letno beljenje, zunanje stene stanovanjske hiše pa po nevihtah, ki so navadno sprale belež iz galice in apna.

M. Sušnik