V nedeljo, 13. aprila, tokrat zaradi Velike noči en teden prej, je Turistično društvo Bizeljsko tradicionalno organiziralo vsakoletni pohod k repnicam. Letos je bil to jubilejni 20. pohod k repnicam. Pričakalo nas je lepo, malo oblačno jutro.

Zbrali smo se ob 9.30 pri vili Istenič v Stari vasi na Bizeljskem. Pozdravit nas je prišla gospa Barbara Istenič in nam zaželela srečno pot. Po začetnem okrepčilu, za katerega so poskrbele članice društva ( Lea Babič, Marija Haler, Vesna Kunej in Anica Travnikar), je predsednica društva Mateja Kmetič pozdravila navzoče, opisala potek poti in se jim zahvalila za udeležbo. Pohodnikov je bilo okoli 60.

Polni pričakovanj smo se podali na pot. Pot nas je vodila mimo posestva Istenič, ki je prvi proizvajalec penin v Sloveniji. Ko smo nadaljevali pot, nam je pogled pritegnila razvalina rdeče hiše, za katero pravijo, da je spomin na Turke. Malo naprej smo šli mimo Smerdetovega križa, ob poti sta nas spremljala šipek in “bekovna”, vrbovina, ki služi za prvo vezanje trte spomladi. In že nas je pozdravila stara hruška ob vodnjaku, “štirnu” po domače. Vodnjak iz leta 1932 je globok kar 45 m. Ko se pot rahlo spusti, smo prišli do razcepa, kjer lahko levo pridemo do Dramlje, naravnost pa nas je pot vodila naprej k repnicam. Na vrhu hriba smo se ustaviti, kjer nam je krasen sončen dan omogočal čudovit pogled po Obsotelju, pogled nam je segel vse do Sljemena nad Zagrebom. Pot smo nadaljevali mimo obnovljenega betonskega križa in razcepa, kjer pot na levo pelje do cerkve svetega Andreja. Ko smo prispeli do kapelice svete Marjete, smo bili nagrajeni s pogledom na cerkev svetega Duha, malo naprej pa spet na Obsotelje in reko Sotlo, ki je bila in je soustvarjalec tukajšnje slikovite pokrajine. Sledil je postanek za okrepčilo. Pot smo nadaljevali skozi prijeten hlad in zavetje lipovega gozda in prišli najprej do Neralove hiše, opuščene modre hiše na levi strani in nato do peščene stene, ki nas spomni, da je bilo tukaj življenje in narava nekoč precej drugačno kot je danes. V nadaljevanju poti, nam pogled spet pritegne cerkev Sv. Duha na levi in vas Gregovce na desni strani. Prispeli smo do opuščene repnice (na levi), če pa zavijemo desno, nas pot pripelje do repnice Ogorevc v Pudvoju.

Pa smo bili že skoraj na cilju, v vasi Brezovica pri repnicah, ki jih lastniki še uporabljajo. Podjetni domačini so znali združiti tradicijo in znanje prednikov ter sodobne potrebe vinarstva in turizma. Tu smo lahko obiskali Šekoranjevo – Graben, Kovačičevo in Najgerjevo repnico. Povsod so nas tudi lepo pogostili za kar se jim tudi lepo zahvaljujemo.

Po ogledu in degustaciji smo pot nadaljevali v bližnji gozdiček Parkljevec, kjer smo imeli zaključek s pogostitvijo. Obeležili smo tudi jurjevanje, saj smo spekli jajca in skuhali klobase.

TD Bizeljsko
Mateja Kmetič
Foto Lea Babič