V nedeljo, 23. aprila, je Turistično društvo Bizeljsko tradicionalno organiziralo vsakoletni pohod k repnicam.

Zbrali smo se ob 9.30 pri vili Istenič v Stari vasi na Bizeljskem. Po začetnem okrepčilu, za katerega so poskrbele članice društva ( Anica Travnikar, Marija Haler, Branka Balon in Vesna Kunej), je predsednica društva Mateja Kmetič pozdravila navzoče, opisala potek poti in se jim zahvalila za udeležbo. Pohodnikov je bilo okoli 50. Pohoda so se udeležili tudi učenci OŠ Bizeljsko, ki obiskujejo turistični krožek pod mentorstvom učiteljice Tanje Balas.

Polni pričakovanj smo se podali na pot. Pot nas je vodila mimo posestva Istenič, ki je prvi proizvajalec penin v Sloveniji. Ko smo nadaljevali pot, nam je pogled pritegnila razvalina rdeče hiše, za katero pravijo, da je spomin na Turke. Malo naprej smo šli mimo Smerdetovega križa, ob poti sta nas spremljala šipek in “bekovna”, vrbovina, ki služi za prvo vezanje trte spomladi. In že nas je pozdravila stara hruška ob vodnjaku, “štirnu” po domače. Vodnjak iz leta 1932 je globok kar 45 m. Ko se pot rahlo spusti, smo prišli do razcepa, kjer lahko levo pridemo do Dramlje, naravnost pa nas je pot vodila naprej k repnicam. Na vrhu hriba smo se ustaviti, kjer nam je krasen sončen dan omogočal čudovit pogled po Obsotelju, pogled nam je segel vse do Sljemena nad Zagrebom. Pot smo nadaljevali mimo obnovljenega betonskega križa in razcepa, kjer pot na levo pelje do cerkve svetega Andreja. Ko smo prispeli do kapelice svete Marjete, smo bili nagrajeni s pogledom na cerkev svetega Duha, malo naprej pa spet na Obsotelje in reko Sotlo, ki je bila in je soustvarjalec tukajšnje slikovite pokrajine. Sledil je postanek za okrepčilo. Pot smo nadaljevali skozi prijeten hlad in zavetje lipovega gozda in prišli najprej do Neralove hiše, opuščene modre hiše na levi strani in nato do peščene stene, ki nas spomni, da je bilo tukaj življenje in narava nekoč precej drugačno kot je danes. Sledil je že drugi postanek, kjer so nas prijazni domačini ( Janez Potočnik z družino) pogostili. V nadaljevanju poti, nam pogled spet pritegne cerkev Sv. Duha na levi in vas Gregovce na desni strani. Prispeli smo do opuščene repnice (na levi), če pa zavijemo desno, nas pot pripelje do repnice Ogorevc v Pudvoju.

Pa smo bili že skoraj na cilju, v vasi Brezovica pri repnicah, ki jih lastniki še uporabljajo. Podjetni domačini so znali združiti tradicijo in znanje prednikov ter sodobne potrebe vinarstva in turizma. Tu smo lahko obiskali Šekoranjevo – Graben, Kovačičevo, Najgerjevo in Kelherjevo repnico. Povsod so nas tudi lepo pogostili.

Po ogledu in degustaciji, smo pot nadaljevali v bližnji gozdiček Parkljevec, kjer smo imeli zaključek s pogostitvijo.

Mateja Kmetič