Franci prvo rojenec hribovske kmetije z velikimi vinogradi, gozdovi in drugo obdelovalno zemljo je bil primeren izbranec dovolj bogate Rezike. Oče ga je določil za prevzemnika kmetije in gospodarja, zato ga je poslal v kmetijsko šolo. Bil je zelo inteligenten in razgledan. Starši od obeh so imeli velike stanovanjske hiše nabito polne z številnimi družinskimi člani.

Njena domačija se je nahajala v dolini reke Dramlje, imeli so veliko obdelovalne zemlje predvsem njiv, travnikov in veliko goveje živine. On se je povzpel večkrat na dan na vzpetino za hišo pogledat, če mu je Rezika obesila na plot dogovorjeno znamenje, to so bile po navadi njene obleke. Srečevala sta se pri vsakem kmečkem opravilu, kasneje sta tudi hodila na delo k njenim in njegovim staršem. Vedno sta stikala glavi skupaj v veliko zadovoljstvo domačih in sorodnikov.

Nastopil je čas nabora in služenja obveznega vojaškega roka za dobo dveh let. Šopek dobljen ob slovesu od ljubljene osebe je posušil in ga nosil na srčni strani. Da je bil njen izbranec zelo razgledan je bilo razvidno tudi iz njegovih pisem, ki jih je redno pošiljal z dolgočasne kasarne v Beogradu.

Že majhno drobceno pisemce, da vedeti da je vsebina lahko samo ljubezenska. “Samo mojemu sončku” se je glasil začetek pisma. Francetu so se ure in dnevi vlekli v neskončnost. Živel je za tisti dan ko je pričakoval njeno pismo. Ob slabi vojaški hrani je pismo primerjal. “Čakal sem na to slaščico”. Rezika je bila doma polno zaposlena, ni imela veliko časa za razmišljanje za osamljenega vojaka. Njemu je bilo premalo njenih odgovorov. “Dnevno pričakujem sporočilo od tebe a zaman”. Potem je še dodal, da bo njen dokler bo ona njegova. Po enem letu služenja je pričakoval dopust. Vedno je štel tedne in dneve. “Do velikega snidenja je samo še 6 tednov”.

Zopet doma čeprav samo za kratek čas. Obujala sta spomine na skupna praznovanja, veselice, sprehode ob Dramlji, tihih in mirnih poletnih nočeh z prižiganj in ugašanj, preletavanj kresnic ter romantičnega vzdušja pokošenih travnikov. Pred vsem pa na praznovanje dneva sv. Terezije, ki nosi njegova izbranka njeno ime. Na to je žalostno pripomnil, da skupaj dve leti ni bil in ne bo v veseli družbi s svojimi dragimi domačimi. Vse kar dobim od tebe je na papirju, z njim spim z njim se pogovarjam. Zopet bom daleč od tebe. Prestala sva že več kot eno leto pa bova še nekaj mesecev. Bolj ko se je bližal čas vrnitve bolj si je želel zapustiti vojaščino. Zopet se bliža čas lepega imena Rezika, bodi zdrava luštna in vesela čeprav z zamudo bova skupaj praznovala, da ne bova tako sama kot sva danes. Upam, da se bom čez nekaj tednov srečno vrnil domov.

Sanje in želje so se uresničile, dobila sta poročni list tisti vsemogočni košček papirja, ki je njima dovoljeval skupno življenje. Začele so se druge skrbi. Sedaj ko sta poročena ni prostora za mlado družino ne pri njem ne pri njej. Vsak je moral ostati na svojem domu čeprav se jima je že rodil sin. Pripravljali so še eno poroko. Njegova sestra se je poročila z njenim bratom, da ni bilo treba deliti grunta. Dokončno ju je združilo šele izgnanstvo, morala sta delati na tuji kmetiji vendar sta bila skupaj v prostem času v ozki sobici in kuhinji, več pa nista potrebovala. Šele po povratku z izgnanstva sta se preselila na njegov dom, njegova sestra pa na njen bivši dom.

Njegova ljubezenska pisma sta ohranila, do svoje smrti. Živijo še naprej pri njunih potomcih. Nam pa povedo, da ni močnejše sile na svetu, kot je ljubezen.

M. Sušnik