Videm in Krško sta s pristanišči ostala glavni postaji za vinske kupčije in rečne prevoze na Kranjsko še vse do konca ladijske plovbe. Zato je zanimivo, da so trgovci do obeh še vedno pripluli tudi na praznih sodih (vsak je držal okoli 600 litrov), ki so jih z vrvmi iz konoplje povezali v rajde, po 6 do 12 skupaj.

Največ jih je pristalo na desnem savskem bregu, od koder so jih z brodom prepeljali do skladiščnega prostora na štajerskem Vidmu. Tu so najprej vsak sod (bariglo) izmerili; iz hrastovega škafa (škaf = 56,6 litra) so vanj vlivali vodo in kupec je moral merilcu za ta postopek odšteti pol drugi krajcar za vsak škaf. Ko je bil sod poln so nanj zapisali mero, izlili vodo ter ga zapeljali k prodajalcu.

Napolnjene z vinom so vrnili na Videm, jih naložili na ladje ali z brodom prepeljali v krško pristanišče. Da ne bi bilo pri vkrcavanju ali odhodu ladij kakšnih zapletov, so se vinski trgovci za prevoze z ladjarji že poprej dogovorili. Ta trgovina se je iz obeh pristanišč okrepila tudi zato, ker je postalo vino iz Ogrske, zaradi visokih carin, za Kranjce predrago.

Vir: Šebek, Ž.: Krško – Življenje z reko Savo, 2009, str. 49