Že pred tisoč leti je človek živel v rupah, gojil je drobnico – koze, od njih ime votline “kozja peč”, ki se nahaja pod Veliko pečino v Orešjem. Znano je tudi, da so Rimljani prinesli trto v naše kraje. Zanesljivo lahko sklepamo, da se je v tistem času zasejala na kamnitem pobočju v okolici Velike pečine. Prebivalci so ji dali ime kozji ziz. Trta se je razraščala in ohranila do danes kot pozna namizna sorta z debelimi jagodami, trdo kožico in velikimi grozdi.
Naši predniki še niso poznali gojeno vinsko trto. Rasla je povsod, kjer je našla pogoje in prostor za preživetje. Spenjala se je po drevesih in grmičevju ob robu gozda in v naseljih. Da se je znašla pri Veliki pečini, imata gotovo zaslugo škorec ali kos, ki sta skupaj z vinsko trto prispela v naše kraje. Nešteto let je dvigovala poganjke proti soncu, se z viticami oprijemala sosednjih dreves. Trdno se je ukoreninila in ohranila do danes.
Mladi Viktor, tretji sin revne družine , se je rad potikal po skalovju in grmovju, iskal gozdne sadeže, gobe in preganjal veverice. Opazoval je trto s poznim grozdjem, s katerim se je sladkal do zime. Grozdi so bili pokriti z njenim in ostalim listjem nizkega grmičevja.
Odraščajoči Viktor se je rad oziral po lepih otroških očeh sosedove Vikice. Čez nekaj let je postal mož. Vika pa je cvetela v mladostni lepoti. Že so se fantje zbirali okrog hiše in vljudno pozdravljali očeta. Viktor je žalostno hodil mimo njene hiše. Enkrat je nastavil grozd kozjega ziza na njeno vrtno ograjo. Zelo se je razveselila, ko ga je zagledala, tudi zato, ker je trgatev že zdavnaj minila. Po njenem skrivnostnem pogledu je ugotovil, da je zadovoljna z majhno pozornostjo. Šel je v gaj, obral vse grozdje razraščene vinske trte, da ga ne bi ptiči prehiteli. Spravil ga je na podstrešje in pokril s fižolinjem. Ko je šel mimo njenega vrta, je nastavil na ograjo nekaj jagod kozjega ziza.
Njen oče je opazil naklonjenost svoje hčerke do Viktorja, vendar bi bil preveč reven zet. Zvito se je hotel izogniti pravega odgovora. Rekel je hčerki: “Če ti fant prinese vsak dan do pusta po dve jagodi, bom dovolil poroko.” S tem odgovorom se je hvalil tudi v gostilni. Hitro, kot so ga noge nesle, je Viktor odšel na podstrešje in preštel jagode. Bilo je dovolj zdravih in svežih jagod. Vikin oče se je izmikal na vse načine. Besede pa ni mogel prelomiti, posebno še zato ne, ker se je v gostilni hvalil, kako se znebi nadležnih snubcev.
Pred pustom sta se poročila. Njuni prijatelji in znanci so od razraščene trte naredili korenjake in jih posadili na praznih mestih v vinogradih, vrtovih ali ob gospodarskih poslopjih, da je trta imela oporo.
Kozji ziz je postal simbol mladih zaljubljencev. Upali so na ljubezen s srečnim koncem. Trta se je zaradi prijetnega dogodka ohranila do danes. Še vedno jo najdemo pri mnogih vinogradnikih.
M. Sušnik