Ob letošnjem Prazniku kozjanskega jabolka, sta bili v sredo, 6. oktobra, v slovensko bavarski hiši v Podsredi odprti dve odlični razstavi, in sicer razstava starih sort jabolk, ki se odvija že več kot 20 let in je postala že tradicionalna in zanimiva fotografska razstava sončnih vrat, ki so tudi zaščitni znak vinorodnih krajev, posebno še  Bizeljskega, od koder izhaja avtorica.

Stare sorte jabolk visokodebelnih jablan, ki jih je danes bolj redko najti po naših vaseh, ohranja Kozjanski park in tudi skrbi, da ne bi šle v pozabo. Ne samo, da jih ohranja, srčno skrbi, da se nasadi visokodebelnih jablan širijo nazaj in zato tudi uspešno vzgaja sadike tega zaklada slovenskega podeželja in omogoča prebivalcem, da jih lahko dobijo za svoje sadovnjake. Vsako leto so jabolka prikazana z različnih zanimivih postavitvah, njihovo število in različnost pa je včasih odvisna tudi od same letine, ki letos ni bila posebej naklonjena. Razstavo sta postavila izkušena sadjarska strokovnjaka in odlična oblikovalka, ki vsako leto preseneča s svojo izvirnostjo.

Z razstavo jabolk se je odlično ujela fotografska razstava Lee Babič, ki je izkušena fotografka vsega lepega in zanimivega. Že vrsto let nam v elektronskih medijih, časopisih in revijah, skupnih in samostojnih razstavah in v drugem tisku predstavlja lepote svojega rojstnega kraja, med katerimi so najlepše ravno fotografije, ki jih velikokrat posname kar z balkona domače hiše in s vsakdanjega jutranjega pohoda po sončnem hribčku, kjer živi. Za odlične fotografije je bila večkrat nagrajena, saj njeno izurjeno fotografsko oko ujame vse “kar leze in gre” in še več, na njenih fotografijah najdemo tudi etnološke motive, tokrat sončna vrata, ki sicer niso  posebnost Bizeljskega, vsekakor pa jih je najbrž največ v tako majhnem kraju. Motiv sončnih vrat je postal priljubljen in zaželen, lahko bi rekli, da je postal neke vrste prestiž, ki ga vse pogosteje srečamo na novih vratih, krasi pa tudi prapor Društva vinogradnikov Bizeljsko. Na fotografijah je predstavljeno skupaj dvaindevetdeset sočnih vrat, od katerih so starejša še danes v uporabi na stoletnih vinskih hramih in na drugih kmečkih objektih,  nova sončna vrata, izdelki odličnih mojstrov iz domačega kraja, pa krasijo sodobnejše objekte, ki so v glavnem povezani z vinogradništvom.

Pri zahtevnem iskanju starih objektov s sončnimi vrati sta avtorici pomagali tudi strokovnjakinji Kozjanskega parka Vesna  Zakonjšek in Lucija Zorenč in skupaj so naredile enkraten dokument preteklega in delno tudi današnjega časa, ki ima posebno vrednost. Ob tej priložnosti, Prazniku kozjanskega jabolka, je Turistično društvo Bizeljsko izdalo brošuro “Sončna vrata na Bizeljskem Lee Babič”.

Zgodovino vrat je orisala gospa Lucija Zorenč, zgodovinarka in etnologinja, iz njenega zanimivega izvajanja pa povzemam le nekaj zanimivosti o sončnih vratih:

 »Sončna vrata, kot so jih poimenovali na Bizeljskem, so bila v preteklosti izključno vrata za gospodarske objekte oziroma, če se že znajdejo na hišah, le kot vrata v klet. Kadar so nameščena na hrame, so širša in praviloma dvokrilna. To je povezano s samo funkcijo hrama, v njem so shranjeni sodi in vrata so prilagojena širini sodov. Motiv vzhajajočega sonca je na starih vratih praviloma v zgornjem delu, lahko bi dejali, da zavzema zgornjo tretjino vratnega krila. Danes se motiv sonca in žarkov potegne tudi čez celo vratno krilo. Za najstarejša vrata na Bizeljskem veljajo Mihelinova v Stari vasi, ki nosijo letnico 1732. Da so jih najbolj uporabljali na vinskih objektih, je mogoče povezano z besedami: »Na Bizeljskem pomeni hram poseben, posvečen kraj. To je prostor za vse tiste, ki cenijo in spoštujejo sad človekovega dela in narave.« (bizeljsko.si) In mogoče so hrame zato opremili s sončnimi žarki, ker dajejo trti življenje in skrbijo, da grozdje dozori in se spremeni v rujno kapljico. Prinašajo svetlobo v prostore, ki so praviloma temni, jih razsvetlijo in ogrejejo, ter prinašajo veselje do življenja.«

Za enkratno presenečenje so v prostoru razstave bizeljski fantje postavili tudi prava stara sončna vrata, ki nosijo s sabo dolgo zgodovino vinogradniških žuljavih rok in so prava poslastica za obiskovalce.

Nekaj besed o zgodovini Kozjanskega jabolka je povedala tudi županja občine Kozje, ki se v živo spominja tudi prve prireditve pred 22-timi leti, ko še niti poznali niso vseh vrst, ki so bile nekoč po domačih sadovnjakih in so imena sadežev iskali kar pri starejših kmetih, ki so jih poznali.

Razstavi si je ogledalo lepo število obiskovalcev, ki so si z zanimanjem ogledali številne dišeče sadeže raznih barv in oblik, ki jih marsikdo ne pozna in so za večino nekaj posebnega, prav tako pa so veliko časa namenili ogledu fotografij sončnih vrat, ki so bile predstavljene ob odlični razporeditvi na vseh stenah razstavnega prostora.

O starih jablanah, ki so simbol nadaljevanja tradicije in dediščine naših prednikov, je v odsotnosti Adriana Černelča, soavtorja razstave starih sort jabolk, spregovorila krajinska arhitektka Vesna Zakonjšek.

Po odprtju razstave smo obiskovalci uživali ob rujni kapljici vinarstva Babič, za poseben posladek pa je poskrbela Lea, ki je pripravila odličen bizeljski ajdov kolač. Za prijeten kulturni utrinek je ubiral strune citer mladi citrar Rok Beričnik z Bizeljskega, ki nam je z domačimi melodijami popestril lep večer.

Za čudovito razstavo se je Lei Babič in svojim sodelavcem v Kozjanskem parku, za vloženi trud in uspešno predstavitev, zahvalila direktorica Kozjanskega parka gospa Mojca Kunst.

Prisrčno se zahvaljujemo za odlični razstavi tudi obiskovalci, ki smo tudi letos tako lepo doživeli začetek Praznika kozjanskega jabolka.

Branko Brečko
Foto: Barnko Brečko in Lea Babič