Alojz Gregl, rojen 16. 06. 1921 v Janeživi gorci 49, Bizeljsko. Umrl je novembra 1989. Njegova družina je postala žrtev okupaturja. Kot najmlajšega člana so pustili živega. Postal je nosilec partizanske spomenice 1941 – 1945. Njegova domačija se nahaja na vzhodnem sončnem pobočju na izredno lepi slikoviti vinogradniški legi, primerni za gojenje različnih sort vinske trte in sadnega drevja. Proizvajal je rdeče vino modre frankinje in žametne črnine. Edini na Bizeljskem je gojil priljubljeno udomačeno zgodnjo sorto portugalko. Ta daje vinu rdečkasto barvo s prijetno kislino in z osvežujočim okusom. Pomembna je zaradi ranega dozorevanja. Ob pozni trgatvi ostalega grozdja že daje novo vino.

Otroci so si ustvarili svoje družine in domove. Z ženo Reziko sta v svojem gostoljubnem domu sprejemala znance in občasne goste. Radi smo se shajali v njegovi vinski kleti s posodobljenimi delovnimi pripomočki. Naj je bilo njegovo belo, rdeče ali staro vino še tako kvalitetno, bi bil užitek nepopoln, brez primerne hrane, ki jo je znala pripraviti njegova žena Rezika. Ni se dala presenetiti, vedno je imela v pekaču pripravljenega nekaj dobrega.

Takrat še ni bilo televizije, asfaltnih cest in avtomobilov, zato sta bila vesela vsake novice iz prve roke. Domači pevci, gasilci in drugi, so važne odločitve sprejemali vinski kleti. Takšna druženja so se zavlekla v naslednji dan. Z ženo sta za vsakega našla prijetno besedo ob kozarčku rdečega. V tem obdobju je bilo rdeče vino zelo iskano in moderno. Vinska klet je bila njegovo svetišče. V njej se je stiskalo, dozorevalo in tudi točilo za obiskovalce vrhunsko vino. Čeprav je na Bizeljskem skoraj vsak vinogradnik, lahko zanesljivo trdim, da še najboljše vino ni tako dobro, kot če ti ga je ob prijetnem vzdušju ponudila gostoljubna roka Rezike ali Alojza.

Danes njegov sin Alojz mlajši nadaljuje družinsko tradicijo. Ohranil je očetovo delavnico z vsem orodjem in napravami, ki je potrebno za izdelavo pip in tudi drugih predmetov, potrebnih za kmetijo. V bližini domačije je imel stari oče lovišče, za katero je plačeval zakupnino. Tega se radi spominjajo bizeljski lovci, zato imajo vsako leto pri njih zaključek lova. Sin Alojz ohranja tudi gostoljubnost kmečke domačije.

Izdelovanje pip za vinske sode

Pipa je pomemben pripomoček za točenje vina. Občudujejo jo tudi tisti, ki nimajo svojega vinograda. Znajo reči “lahko je tebi, ker greš v klet, odpreš pipo in si natočiš vina”. Redkokdo pomisli, da je to zahteven privilegij, je pa vsekakor prijeten. Kakor vse druge kmetijske pripomočke, so domači mojstri izdelovali tudi lesene pipe. Uporabljali so slivov les, ker ne poka in ne pušča tanina. Alojz je dolga leta za druge in za sebe izdeloval pipe za vinske sode in sodčke. Najprej ročno, potem strojno. Ni hrama ali vinske kleti na Bizeljskem, v katerem ne bi imeli njegove pipe. Okrasne pipe je rezljal in izdeloval po naročilu. Izdeloval je tudi vratca sodov, lesene rigle in drugo kletarsko opremo. Podedoval je ročne spretnosti od svojih prednikov. Za izdelavo raznih naprav si je sam naredil stružnico, katero je kasneje izpopolnil. Ohranjena sta posebna svedra za vrtanje lukenj v trd slivov les in nekoliko različnih svedrov in dlet. Potreboval je tudi mere, vrezane na posebni model. Kmetija je imela kovačnico in drugi prostor za izdelovanje sodov in vinskih preš. Že dve generaciji pred njim sta se ukvarjali s to dejavnostjo. Pozimi je pri ročnem delu sodelovala vsa družina.

Čas utira svojo pot, najprej prezgodaj vzame iz naše sredine prijatelje ali mojstre, zatem počasi in zanesljivo izumira tudi dejavnost, kateri so posvetili svoje življenje. Tudi vinsko klet polno domačnosti, ljudskih pesmi in narečnih izrazov je odplaknil minuli čas. Tla iz gline, ki vpijajo in oddajajo vlago, so prekrile ploščice ali beton. Majhne line, ki so čuvale pridelek pred žgočim soncem poletja, so redkost. Le tu in tam krasi vhod gosta zelena brajda. Največkrat predstavlja oviro pri točenju ali prodaji vina.

M. Sušnik