­

Grajske vislice ali gauge

Zvončki in trobentice, kalužnice, modre zvezdice in še mnogo drugega spomladanskega cvetja je cvetelo in še cveti na tem močvirnem travniku, katerega je voda zalivala ob vsaki nevihti. Na neuporabnem mokrem zemljišču so bile postavljene grajske vislice. Veliko človeških življenj, krivih ali nedolžnih, je tam ugasnilo. Nihče drug kot narava je poskrbela za okrasitev tega od ljudi osovraženega prostora z zvončki, trobenticami, kalužnicami in še vrsto drugih cvetočih travniških cvetic.

Domačini ohranjajo spomin na gauge ali vislice bolj po imenu in kraju  kot po dejanju. Postavljene so bile na platoju nekdanjega trojnega mesta. Okvir je bil kamnit, napravljen iz rimskega portala. Iz višjih predelov Orešja in okolice gradu, kjer je bilo nekoč veliko vodnih virov, je potekal rimski vodovod. Na tem mestu je še vedno jama lokve, v njej je tudi ohranjen obokan del. Podzemni izliv vode je usmerjen proti Sotli, ki do danes ni še nikoli usahnil. Ob večjem deževju se je voda razlivala po njivah in travnikih tudi okrog vislic. Iz podzemnega rova so se večkrat slišali nenavadni glasovi, ki so zbujali pri ljudeh domišljijo, kot da se vračajo duše obešenih na kraj smrti. Zaradi preobilice neuporabljene vode so njive in travniki bili preveč mokri za obdelavo. Znani zadnji lastnik zemljišča okrog vislic je bil kmet Bolha, ki ni imel sreče s kmetovanjem.

Proti koncu 18. stol. so zadnjič izvršili smrtno kazen. Obesili so mlado deklico – detomorilko. Ko so jo vprašali po zadnji želji, je odgovorila: »Pustite me še nekaj časa gledati rože, ki me obkrožajo, zvončke, trobentice in vijolice, ki ne bodo nikoli rasle na mojem grobu.« Željo so ji izpolnili.

M. Sušnik

8.06.2011|Zgodovina Bizeljskega|