Kot že ime pove, nas bo naša pot popeljala do Bizeljskega gradu. Na pot krenemo iz središča Bizeljskega na Kumrovški cesti, kjer je informativna tabla ter v stari šoli KS Bizeljsko in Center za razvoj podeželja. Pred sabo na Hribčku vidimo farno cerkev Sv. Lovrenca, kjer je kot kaplan v letih 1825 -1827 služboval Blaženi Anton Martin Slomšek in mu je v župnišču posvečena soba, tam pa je na ogled tudi stalna razstava »Naravna in kulturna dediščina Bizeljskega«. Mi pa pri mogočni Kosovi hiši (nekdaj trgovina) krenemo levo in se mimo osnovne šole napotimo po asfaltni poti navzgor. Hodimo med vinogradi in kmalu na desni zagledamo Obsotelje z Medvednico na Hrvaškem (najvišji vrh Sljeme) v ozadju, gremo mimo več kleti in hiše imenovane »Potočnikovo«, ki je bila last družine Potočnik iz Gradca v Avstriji. Levo se nam odpre slikovit pogled na del »Vidove poti« in cerkev Sv. Vida, ki jo spremlja Orlica s Špičkom. Na levi vidimo nizko poslopje bivše Vinarske zadruge (zdaj last Isteničevih), zatem »Slavikovo« kapelico, na hribu pa domačijo Šepetavc (prej Slavikovo), »Lusthaus« (lepa razgledna točka) in Lovsko kočo. Tja  bi prišli, če bi za kapelico na razpotju šli levo po makadamski poti, mi pa krenemo naprej po asfaltni poti in ta nas pripelje do novega  razpotja Drenovec – Bukovje.
Desna pot navzdol bi nas vodila mimo vinogradov in mnogih ljubiteljskih vinogradnikov do kleti Meglen, Lupšina, Malus, Škof in »Vinogradništva Balon«, kjer imajo zbirko vinskih etiket in lepih steklenic in do ceste Bizeljsko – Klanjec. Če bi šli po tej cesti levo in pri domačiji Škof spet zavili levo za Drenovec, bi prišli do domače pekarne »Ajda« in mimo vinogradov, kleti in hramov do »Vinotoča Kovačič«, ki je v obnovljeni Geršakovi hiši sredi vinogradov.

Nas pa vodi pot naravnost in tako prispemo do »Vinarstva in zbirke majolk Babič«, z znano zbirko majolik in po rahlem vzponu do stare domačije Premelč – »Puhpinter«, kjer hranijo veliko starega kmečkega orodja, okrog hiše pa je vrt s čudovitim drevjem in cvetjem. Po poti desno za Premelčevo hišo (po 300 m) pridemo do podružnične cerkvice Sv. Antona, kjer je vsako leto na Antonovo maša, pod cerkvijo pa je lep lipov gozd po katerem nosi ime zaselek Lipovec.

Tu se še vedno vzpenjamo, na levi vidimo hišo z lepim kamnitim portalom in starim trsom žametovke ter po manjšem vzponu na levi in desni opazimo lepi stari hiši. Pot nadaljujemo skozi manjši gozd in prispemo na razpotje, kjer bi naravnost tudi prišli do Bizeljskega gradu, vendar zavijemo desno, gremo mimo Lupšinovih do »Vinotoča Malus« in v daljavi prvič zagledamo Bizeljski grad. Od tu se naša pot strmo spušča skozi Sračjek, poteka skozi gozd, mimo hrama, nato pa kmalu zagledamo Obsotelje z mestom Klanjec na Hrvaškem, kjer je znana galerija kiparja Antuna Augustinčiča. Pot nas spet pripelje do križišča, v daljavi zagledamo razvaline Cesargrada na Hrvaškem, držimo se desno, hodimo po asfaltni poti in v naslednjem razpotju spet sledimo asfaltu ter zavijemo levo. Ko se pot navzdol konča, pred sabo zagledamo »Kupce«, to je predel, kjer stoji večstoletna vinska klet obkrožena z vinogradi. Na desno bi po »Smehovi poti« (Anton Smeh-Harry je bil prvi slovenski filmski snemalec) prišli do spominske plošče A. Smehu in do ceste Bizeljsko – Klanjec, če pa krenemo levo, se pot rahlo vzpenja in kmalu se nam ponudi prelep pogled na vas Orešje, od Bizeljskega gradu na levi do »Kupc« in Klanjca na desni. Pri označevalni tabli nato zavijemo strogo desno na makadamsko kolovozno pot, ki vijuga čez potoček, med njivami, travniki in vinogradi s stalnim pogledom na Bizeljski grad in nas pripelje do ceste Bizeljsko – Orešje. Če bi tu zavili po cesti desno, bi prišli do prej omenjenih “Kupc”, od koder je lep razgled  na Obsotelje s Klanjcem, vidi se mednarodni mejni prehod, okrog in okrog pa so vinogradi. Naprej bi prišli mimo »Vinske kleti Blažinčič« do glavne ceste Klanjec-Bizeljsko, kjer je bilo t.i. »Trojno mesto«, rimsko vojno taborišče in rimske vile, katerih ostanki so še vidni (raziskano v letih 1938-39).

Mi zavijemo levo, gremo po asfaltni cesti mimo cerkve Sv. Magdalene s pokopališčem v ozadju in nadaljujemo po cesti navzgor. Po rahlem vzponu pridemo do vinogradniške domačije Malus, na desni pa je stara šola Orešje, imenovana po A.M.Slomšku, kar dokazuje napis na šoli.
Še eno mogočno stavbo vidimo na tej poti in to je Šribarjeva domačija (sedaj Faber) od nekdaj »Freihof« (tu je najdena halstadska urna-žara, kar kaže na naselje že 3500 let p.n.š.). Ob poti srečamo nekaj domačij, ki ponujajo vino in sicer: Turistična kmetija Pavlin, Petrišič, Kunst, Zagmajster, »Vinski hram Berkovič« in druge.

Za hišami v vasi se dviga več pečin, med katerimi dominira t.i. »Vlka« pečina, levo od sedla te pečine pa raste Bavarska popkoresa (redka rastlinska vrsta). Na poti nas na levi ves čas spremlja pogled na Bizeljski grad in tako počasi prispemo pred grajske kleti in kaščo, torej pod Bizeljski grad. Takoj desno vodi kolovozna pot do Bošnarjevega brega in »Ajdovske babe«; to je zanimiv skalnat sklad, ki mu domačini pravijo kar »Baba« in naj bi bila kažipot za cerkev Sv. Marjete (zdaj le še razvaline). Pot med zgornjo grajsko kletjo in kaščo, bi nas po stari grajski poti, mimo »Črne kapele«, pripeljala do Sokola in naprej na Svete gore z znano romarsko cerkvijo Matere božje, od koder se po »Vidovi poti« čez Vrhovnice pride do Sv. Vida in na Bizeljsko (glej zloženko »Vidova pot«).
Mi pa si lahko ogledamo grad, kjer živi družina Klakočar, ki se tudi ukvarja z vinogradništvom (znamka »Wisell«). Bizeljski grad je bil pozidan v poznem srednjem veku v tradiciji obodnega gradu, a kaže v današnji podobi renesančne in baročne poteze. Zamenjal je več lastnikov; v letih1532 do 1671 je bil v lasti Tattenbachov, od leta 1858 dalje v lasti knezov Windischgrätzev, med zadnjo vojno pa je bil v lasti Maasburgov. Po vojni je bil grad nacionaliziran, zdaj pa je v lasti občine Brežice, ki ga je dala v najem družini Klakočar.

Grajsko pot nadaljujemo po grajskem drevoredu, ki nas pripelje v Bizeljsko vas do domačije Rožman, kjer raste najstarejša lipa v Sloveniji, stara preko 300 let in naprej do križišča. Levo bi po strmi poti navzdol prišli do vinogradniških domačij Žertuš (znana stara modra hiša), Požek ( obnovljena hiša z ostanki rimskega vodovoda), Jazbec, Malus in drugih do Sv. Magdalene, desno pa pridemo do glavne ceste Brežice – Maribor, kjer je bila včasih »apnenca« – jama, v kateri so žgali apno. Če bi po tej cesti zavili levo, bi skozi gozd prišli najprej do okrepčevalnice »Pri zelenem gozdu«, nato do »Vinske kleti Pinterič« in po Bizeljski cesti do »Gostilne Šekoranja« in »Okrepčevalnice Prinela« v središču Bizeljskega.

Vendar se mi podamo naravnost, gremo nekoliko navkreber in po stari grajski gozdni poti, mimo »Tolovajskega grabna«, do že prej omenjenih Lovske koče in »Lusthausa«. Pri »Lusthausu« se ponuja čudovit pogled na Bizeljsko z okolico in tu je včasih oskrbnik gradu nadzoroval delo v grajskih vinogradih. Od tu gremo po kolovozni poti med vinogradi, s pogledom na Sv. Vid in Orlico, mimo več kleti in prej omenjene vinogradniške domačije Šepetavc (prej Slavikovo) in se spustimo spet po asfaltni poti, kjer se ponuja lep razgled na Bizeljsko in na Hrvaško Zagorje ter pridemo do »Slavikove« kapelice in po »Grajski poti« do izhodišča, torej do središča Bizeljskega.

Opisali smo torej »Grajsko pot«, ki vodi tudi skozi Orešje, kjer zaradi ugodne klime ni pozeb in raste mnogo orehov (od tod tudi ime) in v vročih poletnih dneh pojejo škržati (žgači). Naj povemo, da je to področje zgodovinsko tako bogato, da zasluži posebno zloženko »Pešpoti po Orešju«.

Vir: Brošura Bizeljske pešpoti. Izdala občina Brežice.

grajska_pot