Gradišča so prazgodovinske postojanke ali naselbine. Postavljene so na vzpetine številnih gričev ali hribov širom Slovenije. Nastajala so v obdobju Hallstatta, služila so za pribežališče  manjšim, odmaknjenim naseljem od središča.

Locirana so nad dolinami, da bi prebivalci lažje nadzorovali bližnjo in daljno okolico. Večina gradišč je imela kmetijsko zaledje in možnosti umika prebivalcev na varno v sili, to pa so bili neprehodni gozdovi. V fevdalni dobi so bile tudi župe del skupnosti, ki so povezovale prebivalce in družine. Imeni Župjek in Gradišče sta povezani. Naše Gradišče na Bizeljskem je zaselek s 30 stanovanjskimi hišami in 25 prebivalci v KO Bizeljsko. Zemlja je delno kultivirana, tudi zaraščena. Sestava tal je v večjem delu kremenčev pesek. Čas je zakril sledi prejšnjega življenja. Prostor ni bil nikoli raziskan ali opisan. Samo ime zaselka daje vedeti, da se je na tem prostoru v daljni preteklosti nekaj dogajalo. Tudi naše Gradišče ima rodovitno kmetijsko zaledje. Nahaja se na vzpetini južnega pobočja Bizeljskega gričevja, poraščenega z listavci, ki je prebivalcem v svojih neprehodnih gozdovih dajalo zanesljivo zatočišče pred različnimi napadalci, kot so bili Rimljani, Turki, grajska gospoda med kmečkimi upori, ki so trajali več desetletij, preden je bila vojska Matije Gubca premagana. Nevarne so bile tudi roparske tolpe in drugi vsiljivci.

Sedaj naše Gradišče zaznamujejo vinogradi na neštetih krožnih, strmih ali položnih terasah, z visokoraslim sadnim drevjem in grmičevjem. V višjih peščenih stenah so našli ptiči čebelarji (Apiaster merops) svoj prostor za razmnoževanje.

Okrog večjih naselij, pa tudi okrog gradišč, so nastajale gomile. To so bile jame, v katere so polagali mrliče in jih pokrivali z donosom zemlje, kamenja in drevja. Ker so ljudje umirali, so na grobovih gomilili zemljo. Po današnjem pojmovanju so to bila pokopališča. Lahko sklepam, starejše kot je bilo Gradišče, večji je bil gomilast grič. Okrog gradišča so se razvijala nova naselja. Ker v tistem obdobju cerkvenih pokopališč ni bilo, so nekam morali pokopavati svoje preminule. Eden edini majhni dokaz, da se je na tem prostoru nekaj dogajalo, je najden nakit v zelo starem, trhlem drevesu lipe, ki je rasla na vogalu ob odcepu za Gradišče na cesti Brežice – Bizeljsko, ob sedanji hiši Miloša Balona, Bizeljska cesta 23. V prepereli notranjosti ob stiku drevesa s koreninami, je delavec, ki je podiral lipo, našel nekaj starega svetlikajočega nakita (v letu 1939).

Med okupacijo v letih 1941 – 1945 se je Janez Rožman, načelnik štaba Kozjanskega odreda, skrival v Osojnikovem hramu v Gradišču dve zimi, le 400 m stran od okupatorjeve orožniške postojanke. Na njega je bila razpisana nagrada v zlatih nemških markah, vendar ga niso odkrili.

Vir: gradišče – internet

Pripravila Marija Sušnik, februar 2012