Franc Šekoranja Sine je bil daleč naokoli znan bizeljski gostilničar. V gostilni sredi kraja je odraščal, si ustvaril družino in uspešno premagoval ovire, ki jih na pot postavi življenje.

Komaj dvanajst letnemu je umrl oče, zato je moral mlad pomagati mami Miri v gostilni in takoj po končani šoli prevzeti vodenje le-te. Na poslovni poti, ki sta mu jo začrtala starša, je uspešno krmaril, da je bila gostilna znana po dobri hrani in pijači tudi daleč preko meja. Izkazal se je kot dober gostinec pa tudi preudaren sogovornik, ki je znal izbrati pravo pot tudi v najtežjih trenutkih. Gostil je številne znane osebnosti, med njimi predsednike sosednjih držav na pomembnih pogovorih ob osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške. Bil je med pobudniki ustanovitve društva slovensko hrvaškega prijateljstva Sotla Sutla.

Kot se pogosto zgodi, je bolezen prekrižala načrte in ustaljene poti ter pretrgala nit življenja Šekoranjevemu Sineku. Od njega smo se poslovili v petkovem popoldnevu na bizeljskem pokopališču. V nagovoru ob slovesu je bil izrečen verz, ki ga slikovito opiše: » Bil si trden kakor skala, bil pokončen kakor hrast. In prišel je dan usode, ki je zrušil skalo, ki je zlomil hrast.« Številni prijatelji od blizu in daleč, ki so se prišli poslovit od bizeljske legende, so čutili kot župnik Vlado, ki je nagovor v slovo končal z besedami: »Pogrešali bomo tvojo hudomušnost, dobrohoten nasmeh, in energičnost. Pogrešali bomo vzgled pridnega in marljivega gostilničarja. Ostala bo praznina, ki nas stiska v prsih. Hvala ti za vse, hvala za prijateljstvo in hvala za vse, kar si naredil za Bizeljsko in vse nas.«

Lea Babič