Klopotec

Klopotec je lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju odsekane neenakomerne glasove. Klopotci drdrajo, klopotajo in preganjajo škorce ter vrabce. Vinogradniki tega ne priznajo ampak pravijo, da klopotec poje, ne ropota, zaradi njega vinograde tudi slišimo. Klopotec je zaščitni znak naših vinogradov. Tudi Avstrijci so ohranili ime klopotca po izvirniku. Avstrijski etnolog je napisal, da izvira klopotec iz krajev južno od Drave in Mure. Najstarejša slikovna upodobitev klopotca izhaja iz leta 1832, shranjena je v štajerskem muzeju v Gradcu. Stoji pod bizeljskim gradom kot vetrnica s šestimi kraki. Graščaki so poleg klopotca imeli tudi “vahterja” -čuvaja, tudi zato, ker so se ptiči navadili klopotanja. Sezona postavljanja klopotca se začne na Bizeljskem 10. avgusta na Lovrenčevo, zadnji rok pa je Jernejevo, 24. avgust.

Klopotec snamejo do Martinovega oziroma takoj po koncu celotne trgatve. Domačini poznajo lastnika vinograda po glasu njegovega klopotca, tudi takoj vedo, kdo ga je pozabil sneti. Huje je bilo, če je klopotanje ponehalo pred koncem trgatve kadar je  toča, pozeba ali bolezen uničila pridelek. Izdelovalci klopotcev so tekmovali med seboj, kdo zmore postaviti največjega in najglasnejšega, ki bo čuval njegov in tudi sosedov pridelek. V današnjem času je klopotec izgubil svojo funkcijo. Vendar vinogradniki niso nikoli opustili vsakoletnega postavljanja klopotcev, ki predstavlja simbol vinogradništva in tudi  opozorilo, da je pridelek varen šele v vinski kleti. Obujanje tradicije, prijetno druženje v pričakovanju novega pridelka, ni nikoli odveč. Sedaj je merilo klopotčevega  glasu v tem, koliko kupcev bo pripeljal v vinsko klet. Po nekaterih pisnih virih naj bi nastali klopotci že med 14-16 stoletjem. Mlini na veter naj bi nastali po vzorcu klopotcev. Prve strašilne vetrnice so bile na žitnih poljih, ki so odganjale jate ptic. Za zaščito grozdja so jih začeli uporabljati okoli leta 1770.

Klepetec je izdeloval med drugimi tudi Karel Krošl, Hribček 2. Izdeloval jih je zase,  za prijatelje in znance, s 4, 6 in 8 kraki. Vsak krak več je pomenil hitrejše obračanje in glasnejši ropot. Manjše krake klopotca je vsak vetrič pognal. Krake je izdeloval iz lahkega topolovega ali lipovega lesa. Rep je bil iz hrastovih ali brezovih vej. Za vratilo je služil slivov les, za stolček hrastov, bukov ali jasenov les. Kladivca so bila iz drena, deska, po kateri so udarjala, so bile iz javorja ali češnje. Na Bizeljskem se je uveljavil 6-kraki klopotec, ki je moral biti v celoti izdelan iz zelo močnega in trpežnega lesa. Za čuvanje pridelka pa niso zadostovali samo klopotci, najeli so tudi čuvaje vinogradov, uporabljali so tudi drugo oglašanje s streljanjem, pokanjem in ropotanjem. Posebno so se bali velikih jat škorcev. Vsak vinogradnik s svojim klopotcem želi opozarjati na sebe.

VERZI:
Dober klopotec v svojem klopotišču klopotajoče klopoče.
Če klopotec ni koristen je pa zanimiv.
Klopotajoča pesem je nekaj posebnega, živi v dušah vinogradnikov.
Klopotec je vidna in zvočna sestavina vinogradniških krajev.

M. Sušnik

Vir: Prvi pravi alkotest – Tomaž Klipštajner.