ZDUS – projekt RESje (pomoč osebam z demenco)

Pri društvu upokojencev Bizeljsko so organizirali nadvse zanimivo in koristno predavanje o bolezni, ki se po tiho prikrade v marsikateri dom in otežuje življenje bolniku in njegovim svojcem, demenci. Kako jo prepoznamo, kako z njo živimo in kaj moramo storiti, da bi se ji izognili, je v svojem predavanju nakazala predavateljica Marija Krušič, ki se je o demenci marsičesa naučila ob skrbi za dementnega soproga. Svoje izkušnje in spoznanja je strnila v besedilu, ki ga je objavila na spletni strani PZDU Posavje

http://www.posrcumlad.si/pokrajinska-zveza-du-posavje/novice.html

Objavljamo ga tudi tukaj:

DEMENCA JE RESNO DEJSTVO OZ KAJ LAHKO STORIMO ŽE DANES?

Dejstvo je, da se demenca nezadržno in z veliko hitrostjo širi po svetu. Vsake tri sekunde naj bi namreč na svetu zbolel en človek. In ta bolezen, če ji lahko tako rečemo, je ena najdražjih, saj se za raziskave in nego obolelih porabi okrog  en odstotek svetovnega družbenega proizvoda. Videti pa je, da je najvišji odstotek obolelih danes najti v ekonomsko razvitih okoljih. Znanstveniki in zdravniki mrzlično raziskujejo vzroke za nastanek in iščejo morebitna zdravila, ki bi vsaj upočasnila, če že ne  ozdravila ali pa še bolje, preprečila njen nastanek. Znano je že, da se demenca pojavlja iz različnih vzrokov in bolezenskih stanj. Glede na to, da je izguba spomina nepovratna sprememba, bi bilo najboljše, če bi se obolenje preprečevalo. In kdaj je pravi čas za preprečevanje? Odgovorov smo našli veliko; še najbolj pravi odgovor pa je v zdravem vseživljenjskem slogu. Verjetno je današnji tempo življenja tisti, ki s stresom in neusmiljenim tempom uničujoče  vpliva na možgane, torej na naš um. Zato se bolezen pojavlja že po 35. letu in ni več samo bolezen starejših ljudi. Vsekakor k nastanku bolezni svoje prispeva tudi daljšanje življenjske dobe s pomočjo številnih zdravil, ki lahko medsebojno nasprotujoče učinkujejo, če jih je preveč pri posamezniku in če se uživajo nekontrolirano. Domnevajo, da je le 5 odstotkov obolelih možno pripisati dednim zasnovam. Demenc je več vrst, našteli bomo le najbolj pogoste:

  • Okoli 60% vseh primerov jeAlzheimerjeve demence. Pri tej se okoli možganskih celic nabirajo beljakovine, ki onemogočajo normalno delovanje možganov.
  • Vaskularna demencase pojavi zaradi težav pri krvnem obtoku, ko celice v možganih ne dobijo dovolj kisika to povzroči motnje v normalnem delovanju.
  • Demenca z Lewyjemi telescise pojavi zaradi nenormalnih beljakovinskih struktur (t.i. Lewyjemi telesci), ki se razvijejo v možganih
  • Frontotemporalna demencapa nastane zaradi skrčenja čelnih in senčnih režnjev v možganih.

Danes ocenjujejo, da je v svetu že čez 42 mio dementnih ljudi, v Sloveniji več kot 32.000. Če prištejemo k temu še demenco kot posledico zlorabe alkohola, je številka enormno večja. Vse več pa je v svetu govora tudi o digitalni demenci, toda o tej temi kdaj drugič.

Čim zgodnejše je postavljena diagnoza, večje so možnosti za odložitev napredovanja bolezni. V 10 % je celo ozdravljiva, če je pravočasno zaznana, seveda pa je odvisno za katero vrsto gre. K nastanku demence  seveda prispevajo tudi druga telesna obolenja (kot na primer:  visok krvni tlak, sladkorna, holesterol, arterioskleza; nezamarljiva pa so tudi možganska vnetja, ki jih povzročajo razni virusi in paraziti. Svoje pa vsekakor prispeva tudi nenehna duševna napetost, pritiski od zunaj, strah in različne travme v življenju. Toliko res na kratko o tej široki in večplastni tematiki, kjer sama beseda »demenca« pomeni upadanje razuma. In kaj je še lahko huje tako za obolelega kot za svojca?  Možganske funkcije se toliko poslabšajo, da to vpliva na človekovo vsakodnevno življenje in delovanje ter postopno prizadene umske sposobnosti do te mere, da oboleli niso več sposobni skrbeti sami zase. Ta kronična napredujoča bolezen prizadene možganske celice odgovorne za spomin, mišljenje in orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti govornega izražanja ter presoje. Po 65. letu se demenca pojavi v 5 odstotkih, po 85. letu pa oboli že skoraj vsak tretji. Nekateri pa nikoli! Bolezen traja v povprečju od 10 do 15 let; smrt pa nastopi  zaradi poslabšanja drugih bolezni in zapletov, ki so povezani z vsaj enim upadom od petih kognitivnih procesov.

Kako s preventivo upočasnimo potek in napredovanje bolezni?

Upoštevajoč, da vsakih 10 let za 3,5% upadejo možnosti reševanja težav, je treba čimprej izvajati:

  • Trening možganov (raba krepi-neraba krni!)
  • Učenje novega tujega jezika, novega glasbenega instrumenta, in podobno
  • Početi kar še nismo počeli in nam je izziv. Skratka, imeti je treba motivacijo za nove stvari in nove dogodke in v pokoju  se nikar zapustiti.

Žal že pokojni dr. Aleš Kogoj je že pred časom priporočal za preventivo naslednje: nehajte kaditi, izogibajte se mastni hrani (povečajte vnos zelenjave in sadja); z alkoholom zmernost; zmanjšajte telesno težo; trikrat tedensko 20 minut vadite;  nadzorujte krvni tlak, sladkor in holesterol; čim dlje umsko delajte; po delu si vzemite čas za kvaliteten počitek in dovolj spanja. Strokovnjaki danes zelo priporočajo glede športa namizni tenis in pohodništvo; tudi igranje kart kot je remy bridge in podobno je kot nalašč za razgibavanje možganov. Na kakršenkoli način in ne glede na čas je zelo priporočljivo aktivno »razgibavati sive celice«. In če je kje pravšen prostor in čas je to v vaših društvih upokojencev in drugih društvih. Naj postanejo te aktivnosti redne vsebine delovanja vaših prostočasnih aktivnosti.

Še beseda ali dve o komunikaciji z obolelo osebo. Poleg besedne komunikacije je tu najpomembnejša  nebesedna komunikacija, saj pride obdobje,  ko ti bolniki običajno več ne delajo z umom ampak  samo še s čustvi. Nikoli jih namreč ne smemo vznemirjati z vprašanji, ki se začnejo z besedo »zakaj«. Nikoli jim ne govorimo dolgih stavkov in nikoli ne izrekamo preveč navodil hkrati. Zavedajmo se, da je naše pozorno poslušanje enakovredno govorjenju ali pa še več. Včasih je dovolj že mirna in spokojna prisotnost, držanje za roko, nežno prepevanje, tudi božanje, pa mir, tišina in podobno. Poskrbimo tudi za varnost v prostorih in odmaknimo nepotrebne reči (če je le možno).

Pomoč svojcem, ki skrbijo za obolelo osebo, je zelo nujna in dobrodošla. Zato se med dobrimi ljudmi iščejo in najdejo prostovoljci, ki od časa do časa priskočijo na pomoč svojcem, ki izgorevajo od težav, skrbi in naporov.  Prostovoljcev se ne branijo niti v domovih za starejše občane, kjer beležijo že zelo visok odstotek varovancev s tem obolenjem.

V društvih upokojencev bomo v bodoče svoje programe dela dogradili z delavnicami »razgibajmo možgane«, s čemer vabimo v svoje vrste mlajše upokojence in druge osebe, saj demenca ne izbira ne po spolu ne po starosti. Po odhodu v pokoj ne smemo nehati delati z možgani, ampak si resnično prizadevajmo za nasprotno!

Vsaka aktivnost šteje!