Jesen je čas pobiranja plodov. Obiranje grozdja je trgatev, ki je svečano in resno opravilo, plod dela in skrbi vinogradnika v celem letu. Ob dobrih vinskih letinah ustvarja veselo, ob slabih pa slabo razpoloženje, saj je od pobranega pridelka odvisno preživetje vinogradnikove družine. Zanjo se odločimo, ko ocenimo, da je grozdje zrelo. To je takrat, ko ne pridobiva več sladkorja in so kisline dovolj nizke ali pa predvidimo, da bi propadanje zaradi gnilobe prineslo več škode kot čakanje na sladkor koristi. Nekoč smo pozne sorte grozdja trgali v začetku oktobra, vroča poletja v minulem desetletju pa so nekaj trgatev premaknila v sredino septembra. Za to delo je bilo vedno potrebno več pridnih rok, zato na pomoč priskočijo sorodniki in prijatelji.

Včasih se je grozdje rezalo z nožki v lesene vedrice in škafe, ki so jih sproti praznili v prav tako lesene brente. Te so brentarji nosili v klet ali hram. Če pri hramu niso imeli preše pa na voz v pripravljene kadi ali sodčke, da so ga odpeljali domov in tam sprešali. Vinogradi so večinoma na strmih pobočjih, zato so za brentarje bili primerni in dobrodošli mladi močni fantje. Pomagali so si s palico na katero so tudi za vsako preneseno brento vrezali črto, da je na koncu gospodar vedel koliko brent je kdo prinesel, saj je plačal po učinku. Če se je brentar dlje zadržal pri hramu, so ga brači nagajivo klicali naj pohiti, da nimajo kam brati, ker imajo polne škafe ali vedrice. Brači so morali med delom žvižgati, da niso zobali preveč grozdja. Ko je bila vedrica polna, so vsuli v brento in nato brento dvignili na ramena brentarju. Brentar je navzkriž prijel naramnice in s pomočjo brača usklajeno dvignil roki preko glave, da je brenta pristala na hrbtu. Danes je le redko kje še videti tak način spravila grozdja.

Večinoma trgamo oziroma režemo s škarjicami v plastične zaboje, ki jih nato s traktorjem zvozimo do kleti. Še vedno pa z velikim spoštovanjem do pridelka in vinogradnikovega celoletnega truda pazimo, da ne stresamo grozdnih jagod po tleh ali pa jih vestno poberemo, če se nam to zgodi, ko je kak grozd zapleten med žico in rozgo. Ko smo bili otroci in nam je bilo pobiranje jagod zoprno, so rekli, da je letos iz jagod mošt in ne iz pecljev. To še vedno drži. Gnile plesnive jagode odstranimo in zavržemo preden damo grozd v zaboj. Če je gnilega velik del grozda pogosto iztisnemo z roko sok in zavržemo le gnile kožice.

Za brače poskrbi gospodinja z dobro in obilno hrano, gospodar pa s pijačo. Zanje se pripravi najboljše, ne sme pa manjkati orehova potica. Tudi kuhana šunka je pogosto za malico ali večerjo. Včasih so v oddaljene vinograde ženske nosile hrano na glavi v pletenih košarah pod katere so si podstavile svitek, da ni tiščalo, saj je bila pot dolga več kilometrov. V kuhinji ji pogosto pomaga kaka starejša sorodnica, ki ne zmore dela v vinogradu, saj je prestavljanje zabojev z grozdjem za marsikoga pretežko. Še posebej se potrudijo za likof, ko je ves pridelek pod streho. Ponekod se zbranim ob obloženi mizi pridruži harmonikar in brači pozabijo na utrujenost ter veselo zapojejo. Ponekod se še ohranja stara šega, ko gospodar da »trseku piti«. Na trti odreže tri rozge ali liste da ostanejo le peclji in nanje natakne tri lepe grozdne jagode. Ob tem govori napitnico s katero se trti zahvali za pridelek, ji zaželi dobro prezimovanje ter prosi, naj dobro obrodi spet prihodnje leto. Bračem se v zahvalo za pomoč pri delu nabere lepega grozdja, ki vsakega previdno položimo v zaboj na trtin list ter natoči mošta in vina s katerim se jih spomnimo tudi ob praznikih.

Lea Babič