Kolitev je eno izmed pomladanskih del v vinogradu. Da bo trta pravilno rasla in zdržala pričakovani pridelek, ji je treba postaviti dovolj močno oporo. Že dolgo se v ta namen najpogosteje uporabljajo betonski stebri na katere je napeta žica. Med dvema stebroma je največkrat pet trt. Ob vsaki trti je tanjša opora, ki vzdržuje ravno rast trte. V ta namen se zadnje čase vse pogosteje uporabljajo kovinske palice, nekoč pa je bila edina opora akacijevo ali kostanjevo kolje.

Vinogradniki so kolje pripravljali dokler je bila zemlja zasnežena ali zamrznjena. Podrto drevje so razžagali na potrebno dolžino, največkrat dva in pol do tri metre, ga nato razklali na toliko delov, kolikor je dovoljevala debelina debla za primerno debelino kola. Nato so ga obtesali (rajsali) in zgladili ter ošpičili na obeh straneh. Tako pripravljeni rajsi so čakali pomladi. Ko so trte obrezali in ko zemlja ni več zmrzovala, je bil čas kolitve. Novo kolje so raznosili po vinogradu, kjer je bilo potrebno zamenjati stare kole. Vsak stari kol je bilo potrebno izpuliti iz zemlje, ga na novo ošpičiti, po možnosti obrniti in močno zapičiti nazaj v zemljo. Količi so kolje špičili navzgor po vinogradu, ga samo za silo zataknili nazaj in nato navzdol učvrstili z močnim pritiskom v zemljo. Obenem so pazili tudi na ravnino vrst.

Ko je bil kol že večkrat tako priostren in prekratek ali morda strohnel, ga je bilo treba nadomestiti z novim, pripravljenim v zimskem času, ko ni bilo drugega dela na zemlji. Takim kratkim, neuporabnim kolom, smo rekli prakole. V vinogradu, kjer je bila edina opora kolje, je imela ena trta tudi po več kolov, da so se šparoni lahko privezali iz enega na drugega. Kolitev je težko delo, zato so ga opravljali le močni moški. V eni roki je treba držati kol v zraku in z drugo z vejnikom, ki mu pravimo vijek, priostriti kol. Vejnike so imeli zataknjene za pasom. To, kar so odsekali od kolov, je padalo po tleh. Rekli so mu špičevje ali špičovje in to smo ponavadi otroci morali pobirati v košare in znositi domov, saj je prišlo prav za kurjavo prav tako kot prakole, ki ga je bilo potrebno znositi posebej, saj se ni dalo dati v košaro. Ponekod so špičovje pri kopanju kar podkopali, da je sčasoma v zemlji strohnelo. Veliki vinogradniki so dobili težake, manjši so si pomagali med seboj.

Za količe je bilo potrebno poskrbeti z dobro hrano, da niso prehitro omagali. Skoraj obvezno se je kuhalo kislo zelje s prekajenim mesom, najpogosteje so to bila prekajena rebrca. Kjer so imeli koline bolj pozno in je bilo meso še v pacu (kvaši), so skuhali tudi kos tega. Seveda se je vsa hrana morala »zaliti« z vinom – so rekli za moč.

Zdaj je še redko kje videti vinograd na kolje z rajsanim koljem. Ponekod ga nadomestijo z žaganim, ki ga je veliko lažje pripraviti, drugje z bambusovimi ali še pogosteje kovinskimi palicami, da je delo lažje. Segajo do prve, med stebre napete žice in služijo le za oporo kocenu. Mladice, ki zrastejo višje, privezujemo ali podtikamo med žice, ki so razporejene v parih do približno dveh metrov višine. Ko so trte obrezane, je potrebno poravnati stebre in napeti žico. Če se stebri preveč nagnejo, jih je treba z ene strani odkopati, poravnati in nazaj zadelati. Zemljo je treba zbiti z lesenim kijem na tisti strani stebra, v katero se je nagibal. Kjer so stebri dovolj globoko v zemlji, bolje držijo in jih ni potrebno tako pogosto popravljati. Problem nastane, če je plast zemlje tanjša in se steber ne da vkopati dovolj globoko. Žična opora na stebrih olajša celoletno delo v vinogradu, saj zrasle mladice le podtikamo pod žico, medtem ko je bilo treba v vinogradih na kolje prav vsako mladico med letom večkrat privezati, da je ni veter utrgal.