Srečna dežela je,
vino rodi;
trta vesela je,
tugo podi.

(A.  Valjavec)

”In taka srečna dežela je naša SLOVENSKA. Po številnih gričih in holmcih se vije vinska trta, med zelenim trsjem pa se svetijo bele hišice in vinski hrami, na pol skriti za z grozdjem obloženo brajdo.  In v teh vinskih goricah kako živahno gibanje leto in dan! Komaj do spomladi sneg začne kopneti in topleje sonce zopet raztaje zmrznjena tla, že hiti pridni vincar v vinograd ter obrezuje trs umno in pazljivo, da mu preveč naloživši prenaglo ne izpije soka rasti in življenja …

… šele jeseni, ko so kadi natlačene z zrelim grozdjem, ko preša stoka in poka, sladki mošt pa se vliva ter polni prazne sode, zdaj le še vinorejec se oddahne  in radostno zapoje z našim pesnikom Preširnom:

Prijatlji, obrodile
so trte …”

(dr. J. Vošnjak, 187)

V Sloveniji je bilo vinogradništvo znano že v predrimski dobi, v času, ko so v teh krajih živeli Iliri in Kelti. Razširilo pa se je potem pod Rimljani, ko so domnevno prinesli ob koncu III. stoletja kultivirano vinsko trto iz Italije. Rimska cesta, ki je vodila tudi preko Bizeljskega (naselbina na Gaugah – Orešje), je verjetno dala pečat bizeljskemu vinogradništvu. Latinski ”VINUM” je ostal pri nas v jeziku in naravi. Številni vinski spomeniki in druge arheološke najdbe (vinogradniška oprema, orodja …) pričajo o razširjenosti vinogradništva na Slovenskem. Propad Rimskega cesarstva, preseljevanje narodov v VII. stoletju, naseljevanje Slovanov v naše kraje, pomeni svojevrstno nadaljevanje vinogradništva.  Staroselci so to  kulturo prenašali na prišleke, tako da so prvi zapisi o vinogradništvu datirani v drugi polovici IX. stoletja. Viri iz naslednjih stoletij pričajo, da je vinogradništvo na Slovenskem zavzemalo vsa poznejša in današnja vinorodna območja in med njimi je v XII. stoletju omenjeno Bizeljsko (Sotelsko). Imena trt pričajo: kozjizis, pečevina, plavec, modrina, zelenika …

V XV. stoletju,  ko se je pri nas naseljevala fevdalna gospoda, so bile velike vinogradniške površine last graščakov, samostanov in cerkvenih ustanov. Velik del vinogradov v ”Brežiškem vinorodnem okraju” je pripadal Solnograški nadškofiji, medtem ko so bili bizeljski vinogradi v večinski lasti Krške nadškofije (Koroška). Podložniki – vinogradniki so morali oddajati dajatev v vinu. Dominikalne vinograde so obdelovali predvsem podložniki – tlačani. Dolžnost tlake za razna dela je opisana v mnogih urbarjih. V srednjem veku zasledimo znatno napredovanje vinogradništva ter različne vrste vina za na tuja tržišča. Med temi je omenjeno tudi bizeljsko vino. Cena vinu je narasla, ko so določene ogrske vinogradniške površine zasedli Turki (XIV. stoletje) in je Avstrija močneje povpraševala po naših vinih. Slovensko vinogradništvo je doživljalo razcvet, vinograde so širili. Oblast je kmalu spoznala, da gre to na račun poljedelstva, zato je začela omejevati širjenje vinogradov na vse kmetijske površine. Prepovedali so sajenje trt na neprimerne in poljedelske

površine. Celo s kaznimi so zagrozili. Prosvetljeni absolutizem je začel pospeševati druge kmetijske panoge, predvsem poljedelstvo, vinogradništvu pa ni bil naklonjen.

Patent iz leta 1730 celo prepoveduje sajenje novih vinogradov v vseh dednih cesarskih deželah. Svojevrsten pečat Bizeljskemu so dali tudi Napoleonovi vojaki, ki so ostali na Bizeljskem ob vračanju iz Rusije. Ne samo obrtniki, bili so tudi dobri vinogradniki. Prva desetletja XIX. stoletja gredo nove spremembe v prid vinogradništvu. Po statistiki iz tistega časa se je na Bizeljskem močno povečala vinogradniška površina v letih okoli 1870. Sistematična popisovanja trtnih vrst so pokazala izredno mnogovrstnost trt. Na Štajerskem je bilo popisanih okoli tristo različnih sort trte.

Pri nas na Bizeljskem je bila značilna belina, volovina, kraljevina, žametna črnina, lipovščina in seveda avtohtoni RUMENI PLAVEC. Sajenje in vsa oskrba trte je bila izredno preprosta, ker ni bilo treba zatirati glivičnih bolezni in škodljivcev. Med vinogradi so bila zasajena drevesa, trta se je vzpenjala po njih, tako da so celo: ”… na en trs pridelali po tri vedra vina” (168 litrov , J. Vošnjak 1872, op.p.) Vina so se dobro prodajala v severnejše kraje in celo izvažala v Anglijo in Ameriko. Vinska trgovina je bila zaradi vedno večje kvalitete vin v porastu. Napredni vinogradniki so začeli saditi tudi kvalitetnejše sorte.

Toda prišla je grozota TRSNA UŠ, ki je marsikatero gospodarstvo na Bizeljskem pahnila v revščino ali stečaj. Po obnovah po leto 1880, se je začela doba novega sodobnejšega vinogradništva na Bizeljskem, kar pomeni tudi zibelko sodobnega vinogradništva na Slovenskem. Za cesarsko kraljevega komisarja, ki je bedel nad obnovami vinogradov po trtni uši, je bil postavljen Ivan Balon, c. deželni vinorejski komisar(roj.13. 2. 1862 v Stari vasi na Bizeljskem, umrl 1897).
Hvala vsem bizeljskim vinogradnikom vseh rodov, saj so ponesli ime Bizeljsko po vsem svetu.

Janez Šekoranja, u.d.i. kem.
s sodelovanjem dr. Cvetke Knapič – Krhen