Začetki lupljenja sliv segajo po znanih virih v prva desetletja 19. stoletja. Sprva sta se znanje in tehnika lupljenja sliv ohranjala v okviru kmečkih domačij v Goriških Brdih, Vipavski in Soški dolini, kasneje, proti koncu 19. stoletja, pa so se posamezniki ali cele družine odpravile organizirat lupljenje sliv tudi drugam.

Tako so prišli tudi na Bizeljsko, kjer se je dejavnost kmalu razmahnila. Najprej so delo opravljali sami, a kmalu so bili pri lupljenju v večji meri zastopani domačini, ki so kmalu prevzeli celotno dejavnost pod svoje okrilje. Zaslužek, ki ga je dejavnost nudila predvsem ženskem svetu, je bil le eden od dodatnih virov za preživljanje, vendar pa je zajemal širok krog prebivalstva.

Dokončno predelane slive so imenovali prinele. Tudi ostanke sliv so porabili. Olupke so skupaj z drobnimi slivami namočili za žganje, koščice pa zmleli in jih, pomešane s koruzno moko uporabili kot hrano za prašiče (Počkar, 1982).