Jesenski čas obarva naš kraj Bizeljsko, obdan z vinogradi, v paleto najlepših barv. Na tak dan sem s teto Mileno sedela na terasi in jesenski veter je najine misli, besede ter pogovor ponesel v preteklost in obujanje spominov. Vprašala sem jo, kakšna je bila njena mladost, česa se najraje spominja in nostalgija je obudila spomin na staro kmečko hišo.

Hiše so bile manjše, bolj male, nizke, male okne so imele, to je bilo vse bolj tako po domače, ne. Bila je lojpa, po tleh je bil cement. Pa lojtra je bila za na dile navzadaj. Pol je bila kuhinja, v kuhinji je bil tudi zidani šporhet, ki se je kurilo z drvami. Pol je bila hiša – dnevni prostor, (tam) je bla velika miza, fuspodn po tleh, pozimi se je pa kuril gašper, šporhet. Na, pol je bil še štibeljc. Pa špajza, v špajzi smo pa imeli mast pa take stvari. Kopalnic ni bilo, umivali smo se v lavorju, sekret je bil pa zunaj na štrbunk. Pol je še bila štala pa kolarnica, listnica pa svinjaki, poleg je bil kelder. Gor, malo naprej je bil vinski kelder, kjer je bila pa preša, pa sodi, vsi sodi so bili leseni, kadi, reblenica, ker smo rebljali, ni se mlelo, se je rebljalo na roke. /…/

Leta 2016 sem, takrat še kot študentka slovenistike, v sklopu študijskega predmeta Slovenska narečja raziskovala bizeljski krajevni govor, in sicer smo podrobneje spoznavali besedje stare kmečke hiše. Za informatorko sem si izbrala svojo teto Mileno Maluz, rojeno 1954 v Brežicah (rojstna hiša v Drenovcu), ki že dolga leta živi v vasi Brezovica na Bizeljskem. Poleg stare kmečke hiše pa je Milena z nasmehom na obrazu pripovedovala tudi o delu v vinogradu, oblekah in družinskih odnosih.

Kako se Milena spominja svoje stare hiše in jo tudi opiše v bizeljskem krajevnem govoru, lahko prisluhnete na http://narecja.si, saj je v sklopu raziskovanja stare kmečke hiše nastala interaktivna karta slovenskih narečnih besedil, ki omogoča dostop do posnetkov iz različnih narečnih skupin. Slovenija se namreč poleg številnih znamenitosti in naravnih krasot ponaša tudi z zelo pestro narečno raznolikostjo – ločujemo kar 7 narečnih skupin, 38 narečij in 12 podnarečij. In koliko imamo govorov? Toliko, kolikor imamo vasi. Bizeljsko spada v kozjansko-bizeljsko narečje  (znano tudi kot brežiško-kozjansko narečje ali bizeljsko-obsoteljsko narečje) znotraj štajerske narečne skupine.

Bizeljski krajevni govor zagotovo prepoznamo po naslednjih izrazitih značilnostih: polglasnik izgovarjamo kot dolg ali širok e (pês, celo s pêsom), sklop šč preide v š (‘piše’, ‘kleše’), tl > kl (tleh > ‘po kleh’), v pa izgovarjamo kot f (‘zoknof’,  ‘fse’, f ˈkuhji’). Glagole dvojine spregamo na –m (‘delama’ in ne delava, kot je knjižno pravilno), govorimo o ‘drevi’ namesto o drevesu in o ‘uhi’ namesto o ušesu. V rodilniku ednine je namesto končnice -ega v rabi -iga (‘rjaviga’, ‘zeleniga’), namesto knjižne oblike -ih se rabi -ah (‘f škorjah’). To je le nekaj narečnih značilnosti, saj jih bizeljski krajevni govor premore veliko več. Če besedišče bizeljskega krajevnega govora primerjamo s knjižnim jezikom, lahko izpostavimo naslednje besede: ‘štala’ (hlev), ‘kevder’ (klet), ‘kokušijek, žvedijek, kurjek’ (kokošnjak), ‘dile’ (podstrešje), ‘štenge’ (stopnice), ‘špajza’ (shramba), ‘šporhet’ (štedilnik) in še bi lahko naštevali …

Zavedati se moramo, da je vsako narečje oz. govor dragocenost, ki ga je treba ohranjati, saj bogati našo kulturno dediščino in zavest. Bizeljski govor je našel mesto in bo ovekovečen na interaktivni karti, a še lepše ga je uporabljati in poslušati.

Mateja Lupšina, mag. prof. slov. in mag. prof. ped.

Interaktivna karta slovenskih narečnih besedil Stara kmečka hiša