V pozdravu zbranim v Gostilni Šekoranja je dejala, da jih je bilo pred več kot 80-imi leti, ko so zakorakali v prvi razred, vpisanih 58. Na prvem srečanju pred tremi desetletji se jih je zbralo preko 40, zdaj je prisotna le četrtina teh, nekaj je upravičenih, tudi zaradi bolezni, letos pa so v treh mesecih izgubili štiri sošolce. 

V nagovoru je obudila nekaj spominov na šolske dni, stroge učitelje in nagajive sošolce, pa tudi pesmice iz tistih dni imajo v spominu še vse verze.  Prav tako z verzi, v katerih obuja svoja mladostna leta, se ji je zahvalil za ta vsakoletna srečanja Jože Križančič, domačin, pisatelj, ki živi na Ptuju.

Že anekdotno pripovedujejo, da je do srečanja prišlo tako, da je Šekoranjeva kot dolgoletna učiteljica ob upokojitvi ostala brez svojega razreda in zbrala svoje nekdanje sošolce, da se srečuje z njimi. In čeprav zadnja leta pravijo, da je vsako srečanje zadnje, se naslednje leto spet zberejo na kosilu in prijetnem obujanju spominov, tudi tistih, manj prijetnih, ki so jih izkusili v drugi svetovni vojni in prva leta po njej.

»Imeli smo stroge učitelje, ki so nas veliko naučili ter nam vcepili ljubezen do dela, doma in domovine« je dejala Šekoranjeva in dodala: »… smo generacija, ki je šla skozi štiriletno vojno vihro, vojna nam je vzela najlepša otroška leta, povojna pa tudi niso bila rožnata«. Dodala je, da niso imeli nič, in mogoče bili ob pomanjkanju bolj zadovoljni kot danes, saj pravi, da je bilo več pristnega druženja, poštenosti in enotnosti.

 

S. Vahtarić

 

img 1img 2img 3img 4img 5img 6