je do srečanj prišlo tako, da je dolgoletna učiteljica ob upokojitvi ostala brez svojega razreda in je tako zbrala svoje nekdanje sošolce, da se srečuje z njimi.

V prvi razred pred 80-timi leti

V pozdravu sošolcem, ki jih je življenje razneslo na vse slovenske konce in nekatere tudi preko meja, je Šekoranjeva dejala, da so nekako pred 80-timi leti zakorakali v prvi razred, bilo je 58 vpisanih, zdaj jih je živih še tretjina. “Imeli smo dobre, stroge učitelje, ki so nas veliko naučili ter nam vcepili ljubezen do dela, doma in domovine. Delo je bila obveza, razvedrilo in veselje,” je še dejala preko dvajset  zbranim sošolcem in sošolkam in ob tem tudi poudarila: “Tako okretni nismo več, a smo grče, ker delo krepi človeka in mu lajša težke trenutke”.
“Bili smo otroci vojne in izgnanstva, pa vendar nekako še gre, če ne po dveh, pa po treh, s pal’co seveda. A za vse nas velja pesnitev Franceta Prešerna ‘dolgost življenja našega je kratka …’, je dejala Šekoranjeva, ki so ji zbrani položili na srce, da vztraja pri organizaciji srečanja in ga prireja, dokler bo še kdo lahko prišel.

Popoldanske urice so preživljali v obujanju spominov, pokomentirali so trenutne čase in zapeli ob zvokih harmonikarja Tončka Zagmajstra

S. Vahtarić

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti

V prvi razred pred 80-timi leti