Objekt je delno prenovljen, lani jeseni so gasilci uredili fasado in prekrili prizidek, nadaljevali so z urejanjem hodnika, si z dovoljenjem zavoda za kulturno dediščino postavili zavetnika gasilcev, poskrbeli za okolico ter pripravili spominsko razstavo o nekdanjem učencu -prvem poklicnem filmskem snemalcu ter pionirju slovenskega, hrvaškega in srbskega filma – Antonu Smehu Harryju. Rodil se je 28. 11. 1898 v Orešju. V sodelovanju s še nekaterimi drugimi snemalci je posnel prvi zvočni film v Jugoslaviji. Ta prvenec pa je bil temelj za slovensko poklicno filmsko proizvodnjo. Med najbolj znanimi filmi, ki jih je posnel je dokumentarni film o Planici ter filmski portret o Jožetu Plečniku. Sodeloval pa je tudi z eno največjih slovenskih filmskih igralk Ito Rino.
V povezovalnem programu je Katarina Zagmajster dejala, da je v tej šoli prve štiri razrede obiskovala tudi najstarejša krajanka Marija Gregl, ki je letos januarja dopolnila 100 let. Je oskrbovanka v domu ostarelih v Brežicah. Tako kot ona sta pozdrave zbranim prenesli tudi nekdanji učiteljici, Zmaga in Ljudmila, ki se srečanja nista udeležili, je pa prisotne pozdravil nekdanji ravnatelj šole na Bizeljskem Rok Kržan, ki je prevzel učence iz Orešja v šolo na Bizeljsko, sedanja ravnateljica Metka Kržan ter župan občine Ivan Molan, ki je poudaril pomen ohranjanja tovrstnih objektov v kraju, v katerem zdaj domuje PGD Orešje, ki je eno od treh gasilskih društev na Bizeljskem. Društvo je za ureditev fasade uspelo na razpisu, pri nadaljnji ureditvi pa je bila v veliko pomoč tako občina kot krajevna skupnost, zbrali so tudi lastna sredstva in vložili veliko delovnih ur, je pojasnila predsednica društva Silva Žertuš.

 

V Orešju učilna zidana že 130 let Nekdanjo učilnico s napolnili krajani, gostje in gasilci, olepšali so jo z nekaj starega šolskega inventarja, ki so si ga izposodili od sokrajanov in šole in kot nekoč je v prostoru prevladala pesem. Ljudski pevci Bizeljsko z Markom in Mihom Zagmajster so zapeli tudi o učilni zidani, v programu je Katarina Zagmajster predstavila utrinke iz šolske kronike, ki je ohranjena, na harmoniko je zaigral Etijan Hvalc, na citre pa sestri Anamarija in Ema Agnič. Gasilci pa so po prireditvi pripravili še pogostitev.
Iz kronike je Katarina Zagmajster povzela, da se je prvo šolsko leto v Orešju začelo decembra 1881. Do takrat pa so otroci iz Orešja obiskovali dvorazredno šolo na Bizeljskem. Do takrat pa so otroci iz Orešja obiskovali dvorazredno šolo na Bizeljskem. Zaradi zelo slabih potov in zelo velike oddaljenosti niso redno prihajali k pouku. Zato so z odlokom deželnega šolskega sveta v Gradcu leta 1880 v Orešju ustanovili ljudsko šolo. Ker šola še ni imela svojega lastnega poslopja je pouk potekal kar v Neupauerjevi hiši današnji Šribarjevi . Nato je pouk potekal še v Bizeljski vasi, vendar je šola kasneje pogorela. Leto zatem pa je krajni šolski svet kupil zemljišče in stavba je bila jeseni 1883 predana namenu. Denar 300 goldinarjev je za zgradbo šol v bizeljski občini nakazal sam cesar Franc Jožef prvi. Pouk se je pričel takoj. Šolsko kroniko je začel pisati učitelj in šolski upravitelj Jožef Christof v nemškem jeziku vse do leta 1910. Podatke iz te kronike je kasneje prevedla in povzela učiteljica in šolska upraviteljica, Franja Golovičeva., ki je leta 1925 nastopila službo tukaj v Orešju Zaradi velikega števila otrok kar 100 do 120 jih je bilo, je bila šola razširjena iz enorazrednice v dvorazrednico. Pouk je tako potekal dopoldan in popoldan. Veliko število otrok je je pripomoglo k temu, da se je namenilo in prihranilo tudi nekaj denarja za novo šolsko stavbo, vendar je načrte prekrižala prva vojna. Zaradi veliko vpoklicanih mož na fronto je pouk zelo trpel. Učenci so prihajali le ob deževnih dneh včasih samo dva do štirje.
V šolskem letu 1931/32 se je šola imenovala Državna narodna šola A. M. Slomška. Takrat je šola tudi dobila napis na steni nad okni. Šola je komaj nazaj zaživela že se je pričela druga svetovna vojna. Tudi prebivalci Orešja niso bili izjema in večino so takrat Nemci izselili. Na njihove domove pa naselili tujce.

Med vojno je poslopje ostalo nepoškodovano. Ves čas vojne je služilo pouku, le proti koncu vojne je bilo prazno. V šoli je takrat poučeval besarabski učitelj za katerega so ljudje vedeli povedati, da je bil dober in ni nikomur storil nič žalega. Bil je prijazen do otrok. Pomagal jim je, ko so se morali skrivati in jih kadar se je to dalo tudi sam opozarjal na nevarnosti. Otrok ni poučeval v nemškem duhu in je bil nad razmerami zelo razočaran. Tako zelo, da ga nemške oblasti niso marale. Ohranil je arhiv in nemškim oblastem predal samo kataloge in knjižnico. Prav tako je ob koncu vojne odlašal z odhodom saj je Orešje zapustil konec maja 1945, ko mu je krajevni odbor OF izdal potrdilo, da je lahko neovirano zapustil kraj.
Pouk se je po vojni začel 16. okt. 1945. Šola je imela kar sedem razredov, vpisanih je bilo 87 otrok. Iz leta v leto pa je začelo upadati število učencev. Leta 1964 jih je bilo vpisanih le še 29. S tem letom je prišla šola pod finančno vodstvo matične šole OŠ Bizeljsko, le leto zatem pa je skupščina občina Brežice sprejela odlok o ukinitvi šole v Orešju. Nabavljen je bil kombi, ki je prevažal otroke v šolo na Bizeljsko.

 

S. Vahtarić

 

V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let V Orešju učilna zidana že 130 let