Avgusta, ko začne grozdje mehčati, ima vinogradnik čas za malo predaha pred zaključnim delom v vinogradu – trgatvijo. To je čas, ko postaja grozdje zanimivo tudi živalim.

Kokoši so včasih morale v »zapor«, da niso kljuvale vedno slajših jagod, za odganjanje divjih živali pa so ljudje postavljali razna strašila. Najpogosteje je to bil klopotec. Ta običaj, značilen za vinorodne kraje, je še vedno priljubljen. Po tradiciji ga na Bizeljskem postavljamo okrog Lovrenčevega, ko goduje farni zavetnik. Vsako leto se oglaša tudi v župnijskem vinogradu ob cerkvi. Tokrat je ekipo za postavljanje klopotca, katerega skrbnik je Slavko Lupšina,  po praznični sveti maši izbrala šesta vinska kraljic Bizeljskega Karin Dobravc Škof, ki je v imenu Društva vinogradnikov nagovorila prisotne. Nagovor je zaključila z rekom, ki poveže človeka s klopotcem in slavi edinstvenost posameznika: »Za vsak del klopotca drugačen les, za različne ljudi pa različno vino!«

Ko pihlja avgustovski vetrič, se klopotci slišijo po vseh gričih. Prijatelji se zberejo, postavijo klopotec, se okrepčajo s prigrizkom ob kozarčku rujnega in kakšno rečejo o pričakovanju novega letnika. Tako je že tradicija tudi pri Balonovih v Drenovcu. Igorjevi prijatelji so letos poskrbeli še za popestritev s priložnostnimi majicami za postavljalce klopotca. Le ti so vse sestavne dele najprej skrbno pregledali in podmazali, klopotec sestavili in dvignili ob zvoku harmonike in kitare. Veter je poskrbel, da se je takoj zaslišala klopotčeva pesem, ki jo je dolgo v noč dopolnjevala še pesem prisotnih pevcev. Podobno je tudi drugod kak dan prej ali pozneje.

Lea Babič