Vsako leto se zadnjo avgustovsko soboto bizeljski farani odpravimo na romanje. Tokrat nas je pot vodila na Sveto goro pri Novi Gorici, ki velja za najpomembnejšo božjo pot v zahodni Sloveniji. Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot, ki je bila tokrat naš cilj.

Po sv. maši nam je pater Bogdan Rus predstavil zgodovino cerkve in nas popeljal še v Marijanski muzej. Po ogledu muzeja smo občudovali čudoviti razgled po bližnji in daljni okolici. S severa slikovit pogled sega na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Od tu smo se odpeljali v Goriška Brda. Nam, ki prihajamo iz vinorodne gričevnate dežele, je pogled na te z vinsko trto porasle griče prijeten in domač. V Gonjačah smo se povzpeli na 23 metrov visok razgledni stolp, na katerega vodi 144 stopnic. Od tu seže pogled po pravljični pokrajini do morja, Furlanije in Benečije pa na drugo stran do Julijcev in Karavank. V bližini smo si na turistični kmetiji obnovili moči ob okusnem kosilu in se zapeljali mimo lokacij, kjer so snemali znano televizijsko nadaljevanko ter se ustavili še v Šlovrencu, ki je bil do leta 1798 mejna vas med avstrijsko monarhijo in Beneško republiko. Šlovrenška cerkvica sv. Lovrenca je poznobaročna, ima polkrožno apsido in zvonik oglejskega tipa, sezidan deloma leta 1667, deloma leta 1898. Obisk cerkva posvečenih sv. Lovrencu pa je rdeča nit vsakoletnega romanja. Nazadnje smo obiskali še vinogradniško kmetijo Pulec v bližini Dobrovega, si ogledali klet in poskusili njihova vina. Le lučaj od tu je meja z Italijo, kar nas tudi spominja na naše kraje, ki ležijo ob vzhodni meji.

Polni novih vtisov smo krenili na pot proti kraju, kjer je vendarle najlepše, domov. Med potjo nas je s pesmijo s svojim angelskim glasom razveselil Miha Zagmajster in spodbudil še ostale romarje, da so potovanje popestrili s petjem.

Lea Babič