Letošnjo temo spremljajoče razstave bizeljskega ajdovega kolača je nakazala že lani članica Metka Premelč – Puhpinterjeva, ko je izrekla zanimivo poved: »Ropca in fürtufa ne morem vrečti!« Po lanski razstavi ropcof – rut, so torej na vrsti predpasniki. Domač izraz se močno razlikuje od vasi do vasi, od furtufa, fürtufa, firtoha in verjetno še več.

Zbrali smo 143 predpasnikov: od vsakdenjskih, štalskih, delovnih za na vrt, njivo ali v vinograd do zakmašnih, ufcetnih, boljših; od takih, ki zakrivajo celo telo, do najmanjših, ki služijo bolj za okras.

Materiali so: klot drück (vzorec na obeh straneh), platno, svila. Vzorci so najrazličnejši. Vidimo lahko, da so si nekatere gospodinje predpasnike na hitro same zdrčle, kombinirale vzorce, barve, iz strganih sestavile novega. Srečamo pa tudi skrbno sešite, vezane z veliko mašno, skrojene po meri, okrašene z volančki, čipkami, vezenino.

Predstavljamo največ ženskih predpasnikov, nekaj pa je tudi moških in otroških. Nekateri so stari celo od 90 do 100 let, drugi mlajši, novejši.

Vsak od njih nosi svojo zgodbo. Največ jih zna povedati prav Metka. Tudi zbrala jih je največ. Z veseljem ugotavljamo, da so posamezne kmetije prave zakladnice predmetov iz naše bližnje preteklosti.

Predpasnik je spremljal človeka praktično od rojstva do smrti. Služil je kot zaščita oblačil pri delu, a tudi na uradnih družinskih fotografijah iz začetka prejšnjega stoletja je prisoten. Koristno so uporabile predpasnik tudi tečajnice na kuharskih tečajih ali turističnih prireditvah.

Posebnost je bil predpasnik, ki so ga gospodinje lahko nosile na obeh straneh. Če so jo presenetili obiski, je umazan predpasnik hitro zamenjala s svežim, lepšim. Če pa ni bilo časa,  je predpasnik le obrnila na drugo stran.

Za takšno priložnost, kot je današnja, si je nadela bel navaden predpasnik in zamesila ajdov kolač. Za svečane dogodke: krst, birmo, ohcet ali smrt pa je služil posebno okrašen predpasnik.

Navadno je imel predpasnik velike žepe: za robec, denar, semena, skorjico kruha ali tajno pisemce.

Šivale so jih: Nada Balon-Cvetkova, Nežka Lipej, Olgica Dernikovič, kasneje naša članica Lea. Mama naše članice Marije pa jih je šivala še v pozni starosti. Kot dokument časa izpred leta 1900 služita: šivalni stroj, ki ga je uporabljala dolga leta in njen likalnik.

Predstavitev so zaključili otroci, ki so se sprehodili med obiskovalci, vsak s svojim predpasnikom.

Razstavo so pripravile: Metka Premelč, Mihaela Balon in Lea Babič.

Mihaela Balon in Nataša Šekoranja Špiler
Foto: Branko Brečko, Lea Babič