Ob prazniku bizeljskega ajdovega kolača, je letos na ogled postavljena tudi razstava naglavnih rut. Učenke osnovne šole s svojim mentorjem Vilkom Urekom so s pesmijo Mamina ruta spomnile na stare čase, etnologinja dr. Ivanka Počkar pa je ob in o razstavi povedala: »Čeprav je prvotna naloga pokrival varovanje pred vremenskimi vplivi, pa se je sočasno že zelo zgodaj v zgodovini pojavila okrasna različica naglavnih rut. Rute so bile še vsaj do konca 20. stoletja najsplošnejše pokrivalo starejših žensk za vsakdanje in praznične priložnosti. Varovale so pred soncem, mrazom, prahom in potom, obenem pa so s pokrivanjem glave ter zakrivanjem las, vratu in uhljev zadostile družbenim normam o spodobnosti.

Pozdravljamo domiselno razstavo bizeljskih rut v prostorih Turistične kmetije Balon, ki gosti tukajšnjo osnovno razstavo slavnega bizeljskega ajdovega kolača ter prireditev 11. bizeljski ajdov kolač. Mesile in izdelovale so ga v preteklosti predvsem ženske in spodobilo se je, da so bile med delom opremljene z delovno naglavno ruto, navadno iz potiskanega bombaža. Z ruto, ki je bila med najpogostejšimi ženskimi pokrivali, ker je seveda delovnih dni več kot praznikov.

Stopetinštirideset razstavljenih bizeljskih rut sestavljajo štiri skupine: v prvi je skupno 10 pražnjih židanih naglavnih rut iz konca 19. stoletja in še nekoliko po 1. svet. vojni, 7 od njih so nosile prednice Premelčevih, nosila pa jih je tudi Nežka Premelč – Puhpinterjeva z Žalc (1900–1988), in so se ohranile v njeni zapuščini, ter še dve Koprivčevi židani ruti iz Volčjega, ki jih je s kupljenim vinogradom in hramom od Koprivčevih prevzela Merica Žnideršič. V drugi skupini je 10 delovnih pikastih rut, 7 od njih rdečih z belimi pikami, izdelanih iz potiskanega bombaža, ki so jih ženske nosile skozi celo 20. stoletje. V tretji zbirki so različne dvo- in večbarvne rute iz obdobja vsaj od prve četrtine 20. stoletja do današnjih dni, različnih vzorcev, barv in materialov – delovne in pražnje, v četrti skupini pa so pražnja rožasta ruta stare matere Merice Žnideršič ter različne in raznobarvne rute iz polpretekle zgodovine in sodobnosti, ki so jih ljudje darovali brežiškemu Karitasu.

Na Bizeljskem naglavni ruti rečejo robec,je kvadratne oblike, ki ga prepognejo v trikot, in ga ženske zavezujejo tako, da pokriva lase, uhlje in vrat, obraz pa je odkrit. Osnovna razlika med zavezovanjem delovne in pražnje rute je v tem, da je delovna ruta zavezana na tilniku, pražnja pa pod brado, pri čemer so pomembni tudi narahlo zavezan in krasilen vozel, nazaj zapognjen rob na glavi in natančno nameščeno dvojno gubanje ob ušesih. Rekonstrukcija lupljenja in sušenja sliv v prinele na Bizeljskem leta 1981 je pokazala, da so si ženske tedaj samodejno nadele rdeče, z belimi pikami potiskane rute, ki so jih zavezale na zatilju. V hudem mrazu so si posameznice na Bizeljskem, tako kot Škofova Justa, nadele po dve ruti, prvo čez čelo in zavezano zadaj, drugo čez ušesa in po vratu, zavezano pod brado.

Svilene in volnene rute iz 19. stoletja so navadno nekoliko večje od rut poznejšega nastanka. Praznični videz žensk, pokritih s trdimi svilenimi rutami, lahko vidimo tudi na številnih starih fotografijah bizeljskih žena in družin. Hrepeneče je o vzoru pražnje opravljenosti pred dobrimi 70 leti avtor zapisal: »(…) na glavi trdo škrobljena ruta, ki je potegnjena prav nad čelo in ostro zašiljena kot streha jeruzalemskega zvonika, v rokah mašna knjižica, zavita v bel robček, vanjo pa zataknjen nageljček ali fajgeljček; to je lepo!«

Nosile so rute, le premožnejše na Bizeljskem in marsikaterem podeželju pa tudi klobuke. Dejstvo o pokrivanju z ruto ali klobukom v obdobju med obema vojnama je razkrivalo socialno razslojenost, ko so, denimo, o tem izpričale: »Ona je ‘mela klobuk, moja mama pa ruto. Se je šlo ‘na bahelo’ …«

Pobudnica razstave bizeljskih rut, Mihaela Balon, je k sodelovanju pritegnila še Metko Premelč in Anico Šekoranja z Bizeljskega, Meri Žnidaršič iz Brežic Barbaro Putrih, Nežo Šekoranja in druge. Razstavljenih naglavnih rut je preko sto in bi jih bilo lahko še nekajkrat toliko, pa zaradi omejenosti prostora ni mogoče. Ruta je bila namreč pogost in pomemben kos ženskega oblačila, ki so ga nosile od otroških in dekliških let do pozne starosti, pražnja ruta pa tudi še, ko so bile z njo položene na mrtvaški oder. Za potiskano bombažno delovno ruto so v vinogradu delale cel dan (zaslužile so 8 din), z dnevnim plačilom za težje delo pa so si pred drugo svetovno vojno komaj lahko kupile pražnjo židano ruto. Židana ruta ima poleg teka za vozom pomen lepega in težko dosegljivega tudi v romanu Na klancu Ivana Cankarja (1876–1918), katerega obletnico smrti obhajamo prihodnje leto, in je pripoved – posebna vrsta čustvovanja in pričevanja iz časa naših babic. Pogosto je bila ruta, zlasti židana (svilena) dragoceno darilo mož ženam, tudi kot poročno darilo, bizeljske posameznice pa so si jo same kupile v Zagrebu od izkupička na tržnici prodanega blaga (jajca, skuta, zelenjava, sadje).

Naglavna ruta je bila še pred petdesetimi leti obvezen del ženske garderobe, saj je ščitila pred mrazom, vročino, prahom in znojem, dopolnjevala in krasila je oblačilni videz ter poudarjala priložnost, ob kateri se je nosila. Rute so bile svetlejše, v rjavih odtenkih, rumene,črno-bele, rumeno-bele,modro-bele in rdeče-bele s pikami, rjavo-bele, rožaste, kariraste in z različnimi drugimi vzorci ter črne ob žalovanju. Narejene so bile iz bombažnega kambrika za delo v vinogradu, na polju ali v hiši, pa iz trde svile ali iz mešanice svile, volnene ali pol volnene za k maši ali za druge pražnje priložnosti. Sčasoma se je v ženski garderobi nabralo precejšnje število različnih rut, sedaj podedovanih, s katerimi sodobna generacija mladih žensk ne ve več prav, kaj početi. Zato je pomen pričujoče razstave tem večji, saj spodbuja k prepoznavanju, vrednotenju in spoštovanju dragocene kulturne dediščine ohranjenih ženskih rut. Skrben odnos do ohranjanja in varovanja vsaj dveh vrst oblačilne dediščine potrjujejo nekatere starejše Bizeljanke, med njimi ena od sodelujočih na razstavi bizeljskih rut, ki pravi: »Rute pa firtofa ne morem vreči«.

Kot posebno povabilo k ogledu razstave so se z različno zavezanimi rutami med gledalci sprehodile male manekenke Emili, Eva, Mirjam, Neli in Nika.