ki pravi po Kuntnerjevih verzih: «Živeti je dar, to spoznaš, ko si star«. Prav tako z verzi se ji je zahvalil za ta vsakoletna srečanja Jože Križančič, domačin, ki živi na Ptuju, avtor več knjig, v katerih obuja svoja mladostna leta.

Prvič v šolo leta 1933 Že anekdotno pripovedujejo v šali, da je do srečanja prišlo tako, da je Šekoranjeva kot dolgoletna učiteljica ob upokojitvi ostala brez svojega razreda in zbrala svoje nekdanje sošolce, da se srečuje z njimi. V pozdravu je Šekoranjeva dejala, da so pred 80-imi leti zakorakali v prvi razred, bilo je 58 vpisanih. Na prvem srečanju leta 1986 se jih je zbralo preko 40, zdaj je prisotna le četrtina, a živih je še vedno polovica sošolcev. Kar 13 se jih je letos opravičilo.

»Imeli smo stroge učitelje, ki so nas veliko naučili ter nam vcepili ljubezen do dela, doma in domovine« ,je dejala Šekoranjeva in dodala: »… smo generacija, ki je šla skozi štiriletno vojno vihro, vojna nam je vzela najlepša otroška leta, povojna pa tudi niso bila rožnata«. Dodala je, da niso imeli nič, in mogoče bili ob pomanjkanju bolj zadovoljni kot danes, saj pravi, da je bilo več pristnega druženja, poštenosti in enotnosti. Popoldanske urice so preživljali v obujanju spominov, pokomentirali so trenutne čase in zapeli ob zvokih harmonikarja Tončka Zagmajstra. Za svojevrstno zabavo pa je s čarovniškimi triki poskrbel zgovorni Hugo Šekoranja, ki od sošolcev šteje še kako leto več.

S. Vahtarić

 

Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933 Prvič v šolo leta 1933