(goricami) čudovito dediščino, ki je vsako leto toliko bolj žIahtna, kolikor bIiže je jesen.

Naj bo jasno že na začetku: tale zapis ne gre brati kot zapis o pijančevanju in poziv k lokanju tistega, kar da vinska trta. O vinu je namreč beseda, ko razlagajo zgodovino Rima, in takrat, ko beremo Sveto pismo – tako bi bili tudi zapisi o nastanku Evrope in Zahoda poročilo o pijančevanju.

Peter Gregi v prostorih društva, prav tam, kjer mogoče nastaja prihodnost tukajšnjega vina.

Zgodba o bizeljskem vinu se lahko bere skoraj kot pravljica. Peter Gregl, pri katerem smo bili tokrat na obisku, sicer ne govori o pravljici, a vseeno z besedami nasuje za prgišče lepega, najlepšega v zvezi z bizeljčanom, vinom iz tamkajšnjih goric. Gregla je postavila za svojega predsednika skupina mladih vinogradnikov, ki si je leta 2004 nadela ime Društvo ljubiteljev bizeljčana (DLB). “Takrat smo po nekaj letih premora na Bizeljskem spet organizirali martinovanje. V skupini so bili večinoma študentje in v začetku smo precej sodelovali z Društvom študentov Brežice. Zdaj smo študij prerasli, a društvo je ostalo; je mlado, v povprečju so člani stari petindvajset let, je povedal.

Ampak DLB ima simpatije tudi starejših tukajšnjih vinogradnikov. Ti podpirajo bizeljsko mlado vinogradniško avantgardo pri njenih namenih in dejanjih, da (znova) ponese dober glas o bizeljčanu v deveto vas in še dlje v velika mesta na sonči strani Alp in na levi strani Sotle. Ob tem mostu med generacijami so lažje poti bizeljčana k tistim, ki jim bizeljski vinogradniki to vino namenjajo. Poti vodijo na slovenski severovzhod v Ljubljansko kotlino, pod Triglav, na gorjanska poboja, v milijonski Zagreb; med krojače, profesorje, politike, vinogradnike, diplomate, advokate, duhovnike. “Naše društvo skrbi za promocijo bizeljčana. Tako gremo vinogradniki na različne prireditve, je povedal predsednik. Nastopili so v ljubljanskih Križankah, bili v Kapelah, ko je tamkajšnji orkester praznoval stošetdesetletnico, sodelovali so na prireditvi Brežice – moje mesto, bili so na mariborskem Lentu in na Dnevih slovenskega turizma v Zagrebu ter še marsikje.
Z Greglom smo se lepega septembrskega večera srečali v prostorih DLB. Če bi se pogovarjali prav takrat na njegovem domu na Janeževi gorci, bi mogoče zbudili Tinkaro. Sedem mesecev šteje punčka in prinaša veliko veselja Petru in njegovi ženi Andreji. Tam na Janeževi gorci, med vinogradi, bi bil občutek, da smo v vinorodnih krajih, še močnejši. Vendar je tudi tukaj sredi Bizeljskega bližajoči se čas trgatve neustavljivo prihajal v lepo urejeno društveno dvoranico. Enakomerni udarci klopotca pri bližnji Lovrenčevi cerkvi so zunaj pred stavbo krajevne skupnosti precej glasno odštevali čas do trgatve. Noter v stavbo je potem skozi nova okna klop klop prihajal komaj slišen, a bil je glas klopotca, ki odene sleherni dvom o tem, ali smo res med vinogradi …

Prostore je društvo ob pomoči KS Bizeljsko in Občine Brežice dobilo v stavbi krajevne skupnosti. V največji, nekakšni klubski sobi se bleščijo pokali z udeležb na kmečkih igrah, tu so mizi za poker in namizni tenis, številne fotografije o delu in veselju članov društva in fotografije z martinovanj. Na velikem panoju je znak društva, ki so ga, kot je yideti, tja postavili s posebnim namenom. “Letos srno dali izdelati nov logotip, je pojasnil Gregl. Znak, s katerim bi radi naredili prepoznavnejše tukajšnje vino, je preprost in nekako troedin v sporočilu: sonce – veliko sonca, hribčki in vinogradi yam ga rodijo.

TUSMO DOMA
Daleč je že prišlo, mar ne? 60 do 70 članov, kolikor jih je v društvu, če upoštevamo, da ob ustanovitvi pravzaprav niso vedeli, kaj vse bodo delali kot DLB. Morali bodo priti še dlje, kot meni Peter Gregl, ki s tem deli prepričanje z drugimi člani društva. Narediti tukajšnje vino zelo prepoznavno je težka naloga in še kar oddaljeni cilj. Zelo velik korak so na Bizeljskem v tej smeri naredili, ko je nekdanji kmetijski minister Milan Pogačnik podpisal pravilnik o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja – bizeljčan in so dokument objavili v Uradnem listu. Po Greglovih besedah je zaščito spodbudila in dosegla bizeljska vinogradniško vinarska zadruga, DLB pa med drugimi zdaj skrbi za promocijo. Tako naj bi se zgodilo, kar je ob razglasitvi omenjenega pravilnika dejal Janez Šekoranja, predsednik Vinogradniško vinarske zadruge Bizeljsko: “Zdaj je treba temu papirju dati dušo! “

Tudi društvenih izletov se dani DLB ne branijo. (Foto: Arhiv društva)

Če ostanemo pri tem, se zdi, kot da DLB na več načinov daje dušo imenu tamkajšnjega vina. Tudi s tem, ko si prizadeva, kot pravi Peter Gregl, tamkajšnje mlade ljudi prepričati, naj ostajajo v domačih krajih tukaj in naj se vračajo, če odhajajo v svet študirat; kajti doma jih le čaka nekaj, kar je njihovo že od nekdaj. “Želimo obdržati tradicijo in poiskati možnosti za prodajo našega vina, tako da še ohrani neko našo vrednoto,” je preudarjal Peter Gregl. Potem mu je zazvonil telefon. Najbrž so ga klicali zaradi sestanka v zvezi z letošnjim martinovanjem, ki ga DLB vneto pripravlja.
Besedilo in fotografija: Martin Luzar

Vir: ŽIVA, priloga Dolenjskega lista (številka 9/leto 9/september 2010)

Pri predsedniku DLB