Čeravno se je v ranem jutru vas Bizeljsko kopalo v gosti megli, so se kmalu pokazali prvi sončni žerki, ki so napovedali krasen dan za pohod po pohodniški poti od centra Bizeljskega do starega bizeljskega gradu. Ob obloženi mizi in vrsti okrepčil, s katerimi nas je pričakala Vesna pred domom krajevne skupnosti, se nas je zbralo okrog 35 odraslih in nekaj otrok. Čeprav nas je bilo med njimi tudi nekaj starejših, ki nam dolgi pohodi ža delajo nekaj preglavic, je dobra volja na vseh obrazih kazala na prijeten dan, ki ga bomo preživeli v odlični družbi, željni svežega zraka in bomo kar precej dolgo pot  zlahka zmogli. Ob prisrčni dobrodošlici predsednice turističnega društva in predsednice krajevne skupnosti Bizeljsko Mateje Kmetič odločitev za pot ni bila težka.

Veselo smo vzeli pod noge in smo bili po nekaj sto metrih navkreber že med okrašenimi vinogradi, ki jih jesensko obarvano listje naredi zares čarobne. Ravno v tem času, se pričnejo zeleni listi spreminjati v pisane, rdeče rumene, ponekod je videti še nekaj grozdov, ki čakajo na ptice, skratka prave jesenske barve, ki so najlepše v vsem letu.

Na prvi postaji sta nas pri vinarstvu Babič v Bukovju prijazno sprejela gospodinja Lea in gospodar Alojz, ki sta nas povabila k obloženi mizi, kjer nas je med odličnimi slaščicami, ki jih je za nas pripravila članica turističnega društva Bizeljsko Anica, čakal tudi Lein nepogrešljivi odličen topel bizeljski ajdov kolač, na mizi pa seveda več vrst odličnih vin lastne pridelave Vinarstva Babič, ki ga vodi njun sin Izidor. S pijačo so bili priskrblejni tudi tisti, ki vina ne pijejo in seveda mladi nedobudni a hrabri pohodniki.

Lea je pohodnikom pokazala tudi svojo bogato zbirko majolik, ki je marsikoga navdušila, saj se tako obširne in raznolike zbirke, ki šteje preko 1500 majolik, ne da videti nikjer.

Pot med vinogradi smo nadaljevali do zaselka, ki mu pravijo Žalce (imenovanem po vdolbinah na površini, ki spominjajo na skodelice – po domače šalice), od koder smo se spustili v dolino, kjer smo ob cesti, kjer smo prečkali mostiček, spoznali veliko staro drevo trepetlike in malo višje še dve zgodovinski drevesi trnate gledičevke (Gleditsia triacanthos), ki sicer izhava iz severne Amerike in je znana po velikih trnih (Kristusova krona).

Pred nami se je odprlo prisojno pobočje pod vasjo Orešje, ki je kar žarelo v jesenskih barvah vinogradov, malo višje pod vasjo pa so nas pozdravili tudi plodovi kakija na rumeno rdečih drevesih. V vasi Orešje smo imeli tudi okrepčilni postanek, ki smo ga bili že pošteno potrebni. Z obloženimi kruhki in pijačo nam je spet prijazno postregla Vesna, prizadevna dolgoletna čanica in nekdanja predsednica duštva, ki še vedno poskrbi za nas pohodnike.

Tudi pot po cesti do bizeljskega gradu nam ni delala težav. Ob cesti je veliko zanimivega, na desni strani se nad vasjo dviga znamenita skala Velika Pečina, na kateri je čudovito razgledno mesto, ki ga obiščemo na drugem pohodu, pisani vinogradi ter ogromen klopotec, ki je prenehal s svojim »pravim delom«, preganjanjem ptic iz vinogradov. Zdaj se vrti v prazno in je ne le lep okras, ampak nas opominja na vinorodni kraj Bizeljsko.

Na gradu Bizeljsko nas je sprejel gospodar Bojan Klakočar s polnimi kozarci odličnega vina in nam grad tudi predstavil, ter nas povabil na ogled znamenitosti gradu. Po ogledu nas je povabil v kletne prostore, kjer nas je turistično društvo pogostilo z odličnim golažem in pijačo, po obroku pa smo se družili ob pečenem kostanju.

Pohod je bil zares odličen, tudi vreme je pripomoglo k odličnem počutju. Pohod sva spremljala in posnela dogajanja: Videokom Brežice – Davor Lipej in jaz. Pohodniki se zahvaljujemo organizatorju pohoda Turističnem društvu Bizeljsko in njeni predsednici Mateji, Vesni, Lei in Lojzetu, Anici, Mariji in drugim, ki so nam pripravili okrepčila vseh vrst, kakor tudi Bojanu Klakočarju na gradu.

Branko Brečko
Video: Videokom Davor Lipej

KLIK video prispevek KLIK