Ko je koruza zrela ravno toliko, da ni več mlečna, a da je zrno še vedno mehko in se ne razpoči, ko ga pritisneš, je ravno prava za pečenje. Nekateri jo pečejo tako, da strok na debelejšem koncu ravno odrežejo, z nožem izvrtajo luknjo ter jo nataknejo na ošiljeno palico, ter jo držijo nad ognjem ali žerjavico, drugi stroke položijo kar vanjo.

 

Tone zakuri v pločevinasti posodi in na ogenj naloži precej debela suha drva. Da ogenj hitreje gori, pomaga tako, da nad njim maha z olistanimi vejami in tako ognju dodaja več zraka. Ko se ogenj razgori, ga nekaj časa pusti, tako da na dnu ostane samo žareča žerjavica. Nanjo položi koruzne stroke in jih obrača z lesenim kolom, da se lepo enakomerno zapečejo.
Koruza je pečena, ko lepo »šumi«, če strok pritakneš k ušesu. Vroče, lepo zapečene in zapeljivo dišeče pobere z žerjavice v leseno gajbico, s katero jih dekle iz družbe odnese gostom pri mizi.

 

B. Brečko

 

Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici Pečena koruza pri Tonetu na Brezovici