15. NEDELJA MED LETOM
julij 2016

BRISATI KRISTUSOVE SOLZE

Najboljša pot do tega, da »vidimo« Boga, je opravljanje naših dolžnosti iz ljubezni in služenje bratom in sestram, zlasti potrebnim. Pred kratkim mi je neka gospa dejala, kako ji je težko streči ostareli teti. »Ne da ji ne bi hotela, prosim, razumite me, a včasih je res težko. Včasih je zahtevna in sitna. Zdi se  mi, da bi bila lahko včasih bolj hvaležna.« Rad verjamem. Služenje »ubogim« ni preprosta in lahka stvar,  ampak nas nasprotno velikokrat nekaj »stane«. Tudi usmiljenega Samarijana, ki je opisan v današnjem evangeliju, je pomoč kar nekaj »stala«. Moral si je vzeti čas in se potruditi, da je ranjencu pomagal, mu obvezal rane in mu preskrbel prenočišče.

Človek in skupine ljudi, ki se bodo odločili pomagati človeku in braniti dostojanstvo človeške osebe, morajo tvegati, da bodo poleg notranjega zadoščenja doživeli tudi zavračanje, nehvaležnost in celo nasprotovanje. Pa vendar je spoštovanje vsakega človeka in pomoč sočloveku ena bistvenih sestavin Jezusovega sporočila, ki ga je izrazil s pozivom ob koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Slikar p. Marko Ivan Rupnik je v mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova Mati v Vatikanu močno poudaril nujnost kristjanovega zavzemanja za človeka in njegove skrbi za bližnjega. Na steni, kjer prikazuje delovanje Božjega Duha v človeku, je upodobil usmiljenega Samarijana, ki z vso skrbnostjo pomaga ranjencu. Toda ta ranjeni človek ni kdorkoli! Ne, ima obraz Jezusa Kristusa!

Kadar bi omagovali pri zavzemanju za človeka in pri skrbi za bližnjega, se spomnimo: ko pomagamo človeku v  stiski, pomagamo Kristusu. Ko se zavzemamo za današnjega ranjenega človeka, pomagamo Kristusu, blažimo njegove rane in brišemo njegove solze v očeh naših sodobnikov.

MAŠNI NAMENI