Pred pričetkom dolgega pohoda, najprej vzpona na Triglav in nato še iz Triglava do Brežic, si nisem mislila, da bom sama podoživela točno te občutke. Pa se vrnimo raje na začetek.

V soboto 21.06. zgodaj zjutraj se z Ivanom iz Ljubljane odpraviva proti Gorenjski. Ob šestih sva na Pokljuki in začneva s hojo proti vrhu. Najprej lepa gozdna pot, prečudovita trata in nato prve večje zaplate snega, pod Tošcem. Ko premagava to oviro sledi dolga vijugasta pot vse do Vodnikovega doma. Spet malce snega, ki se predira ampak se da po njem normalno hoditi. Pri planinskem domu sledi malo daljši počitek, na hitro nekaj pojeva, spijeva izvirsko vodo in odideva naprej. Ura je že hitela naprej, ko se podava naprej v hrib. V daljavi na stenah gora vidim sneg – in dva pohodnika pred nama, ki to steno uspešno premagujeta. Že sta na vrhu. Midva pa točno tam, kjer se ta začne. Nadeneva dereze, vzameva cepin in počasi čez njo. Ko uspešno to dava čez, pred sabo zagledava dom Planika. Na hitro se ustaviva, in greva kar naprej. Sledil je še en vzpon s snegom do Škrbine, kjer so bile zopet potrebne dereze. Že se vzpenjava proti Triglavu, najprej je sledil Mali Triglav. Sledi tisti dolgi greben in že sem tu, na vrhu, končno, na Triglavu, pri Aljaževem stolpu! Vesela, ker mi je uspelo, oz. nama je uspelo. Na hitro se poslikamo, poklepetava z ostalimi pohodniki (tujci) in že je čas da se odpraviva nazaj v dolino. Pot se nama vleče, noge naju že malce bolijo, a po celodnevnem pohodništvu nama rano zjutraj uspe priti do Rudnega polja, kjer naju je že čakal najin avto. Sesedeva se vanj in do jutra zaspiva. V nedeljo in ponedeljek je bilo na najini poti malce bolj umirjeno. Sledila je (peš) pot do Ljubljane – mimo Bleda, Radovljice, Kranja, Medvod in Ljubljane. Ko prideva v Ljubljano sledi enodnevni zaslužen počitek. Vse do srede, nato pa še na pohod (Marš v Brežce) v sklopu letošnjega festivala BMM. Najprej je bil pred nami eden zelo deževen dan, nato še dva sončna. Pa smo preživeli tudi to. V petek pozno zvečer so nas v centru Brežic lepo sprejeli, čestital nam je tudi župan občine Brežice g. Ivan Molan.

Na hitro se vse zdi zelo enostavno, ko beremo te vrstice. A v resnici ni. Priznam, da sem nekajkrat na tej dolgi poti hotela odnehati, a nisem, Ivan me je zmeraj podpiral in vzpodbujal in skupaj nama je uspelo. Sam se je v soboto nato udeležil še 4. teka s Primožem Kozmusom na 3,5 km dolgi progi. Bil je odličen 12. Jaz sem bila tokrat njegova vzpodbuda in navijačica, saj sem imela noge preveč otekle od poti.

Pot do Ljubljane sva organizirala v lastni režiji, saj se nobena organizacija ni nekako želela povezati z nama. Za odlično organizacijo Marša v Brežce pa pohvale organizatorjem festivala BMM. Hvala družinam in prijateljem, ki so nas na tej poti bodrili in bili z nami.

Sama sva želela dokazati najprej sebi, da vse to zmoreva, no pa tudi drugim, da ni vse v avtomobilih/avtobusih in prevoznih sredstvih, ki se jih uporablja. Okusila sva grenkobo delavskega patriotizma, imela žulje in se trudila, a naju pri tem nobeden ni opazil. Patriotizem, ki v naši državi manjka, ter delavstvo, ki ga zaradi pomanjkanj služb prav tako manjka. Tisti, ki so patrioti so izobčenci, tisti ki delajo in imajo žulje pa so neopaženi. Upava, da se bodo ljudje na položajih kdaj podali in sami preizkusili kako je delavcem in garačem vsak dan, da vidijo kako je nam, malim ljudemin se poklonili prav tem ljudem, ki nam omogočajo vsakdanje življenje.

Na koncu prilagam še slikovno gradivo, in polagam roko na srce vsem, ki imate radi gore, da obiščete našo največjo slovensko lepotico, občutki so neopisljivi prav na vrhu.

Sonja & Ivan

 

img 2img 3img 4img 5img 6