Družina Šekoranja nadaljuje dolgoletno tradicijo gostilne na Bizeljskem. Njena starost še ni dognana, gotovo pa šteje več kot dve stoletji.

Sedanji lastnik Franc Šekoranja - Sine si prizadeva sestaviti mozaik zgodovine hiše, vendar ima malo podatkov, saj mu je že kot dvanajst letnemu otroku umrl oče, ki je vodil gostilno pred njim.

Zagotovo gre za staro furmansko gostilno, saj je vodila skozi Bizeljsko najkrajša pot od Maribora in Ptuja proti Brežicam in od tam naprej proti Zagrebu. Tu so vozniki in potniki menjavali vprege, prespali, se najedli in napili ter odrinili dalje. Kolikor se Sine spominja po pripovedovanju prednikov, je bila pri hiši značilna furmanska jed juha z mesom. O dolgoletnem obstoju gostilne govori tudi letnica 1793 nad vrati. Njen obstoj je povezan tudi z bližnjim romarskim središčem na Svetih gorah nad Bizeljskem, ki je eno naših najstarejših središč.

Šekoranjeva gostilna danes prav gotovo slovi po domači hrani, ki se odtlej, ko je kuhala še Sinetova mama, do danes ni v ničemer spremenila. Še celo vrsto jedi pripravljajo tako kot pred mnogimi leti.

Nekatere so povsem navadne, npr. razne pečenke in koline, vendar je njihova priprava daleč od splošnega slovenskega povprečja. To se kaže v sočnosti in aromatičnosti jedi, v strukturi posameznih delov (npr. zapečenost skorjice pri pečenem prašičku ali pečenki) in svežini.

Jedi pripravljajo torej na stare, preverjene načine in ne posegajo po modnih novostih, ki skrajšajo čas priprave na škodo celotne kakovosti palete okusov.

Od hladnih predjedi je najbolj znana domača salama, vratovina in svež kravji sir. Vsak dan imajo svežo pečenko, divjačinski srnin golaž in pozimi do zgodnje pomladi sveže koline. Značilne jedi za nedeljska kosila, ko je Šekoranjeva gostilna nabita do zadnjega kotička, so domača goveja juha (tudi z mesom), telečje nadevane prsi, pečenka mladega prašička, domači pohan piščanec - ocvrti piščanec, govedina iz juhe s hrenom.

Zraven tudi domača pečena kokoš z mlinci, vendar pa največkrat postrežejo gostom mlado pečenko s kožico in telečja prsa. Po tem so najbolj znani.

Velika značilnost Šekoranjeve kuhinje je v tem, da nobene jedi ne pripravljajo na zalogo. Ko katere zmanjka, je gostom ne ponudijo več, ker vse kuhajo in pečejo sproti. Zato je tudi jedilni list le formalna birokratska obveznost, kajti vso hrano ponudijo gostom v neposrednem pogovoru in s svetovanjem. Vsak dan v tednu nudijo tudi kakšno dobroto »na žlico«, torej vampe, golaž, obaro z ajdovimi žganci ali bograč golaž, prirejen po bizeljsko.

Izmed sladic lahko gostje izberejo sladki in slani sirov zavitek - štrudelj, predvsem pa značilno bizeljsko ajdovo pogačo.

Vina ,ki jih ponujajo, so iz domačega vinograda, kjer zori 5500 trsov. Imajo belega in rdečega bizeljčana, ki sta klasika in ponos pokrajine, poleg tega pa polnijo v buteljke tudi vrhunska vina sort sauvignon, laški rizling in chardonnay, za katera so dobili že celo vrsto priznanj.