Start četrtega pohoda je bil cilj tretjega, cerkev svetega Vida. Vreme bi težko bilo lepše in prebujajoča se narava v pomladnem  nedeljskem popoldnevu je vabila na začrtano pot med vinogradi proti Vitni vasi,  kjer stoji cerkev posvečena svetemu Duhu.

Na informativni tabli je predstavljena tako: » Cerkev stoji na vrhu hriba v južnem delu razpršenega naselja in je orientirana proti jugovzhodu. Vas je prvič omenjena leta 1404, cerkve pa v virih pred 18. stoletjem ne zasledimo. Zgrajena je bila v 17. stoletju kot preprosta podružnica, katere ladjo so v 18. stoletju banjasto obokali, v 19. pa prizidali zakristijo in nad zahodno steno ladje zgradili zvonik. Iz 19. stoletja izvira tudi oltar.

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, kratek poligonalno sklenjen prezbiterij in zakristija na južni strani ladje. Zunanjščino členijo le šilasta okna v prezbiteriju in segmentna v ladijskem delu. Notranjost cerkve zaznamuje banjasti obok, ki sloni na notranjih slopih. Banjasti obok odlikuje tudi prezbiterij, ki je od ladje ločen s polkrožnim slavolokom s posnetimi robovi. Iz časa gradnje v 17. stoletju je ohranjena še kamnita oltarna menza s stopnico, sam oltar pa je nastal v poznem 18. ali v 19. stoletju. Po arhitekturnih lastnostih cerkev predstavlja značilno bizeljsko podružnico iz 17. stoletja, ki je z obokanjem v 18. stoletju in kasnejšimi prizidavami v celoti zadostovala duhovnim potrebam okoliškega prebivalstva.«

Pot, ki so jo predniki pogosto prepešačili,  se je vlekla, saj so domačini ob njej prijazni gostitelji in so pohodnike ustavljali  s številnimi okrepčevalnicami, kjer smo porabljene kalorije in izgubljeno tekočino sproti nadoknadili. Tudi na cilju je bilo poskrbljeno za bogato okrepčilo ob cerkvi, kjer so vaščani lepo uredili hribček in odprli pogled na cerkev. Od tu smo pogledovali proti sv. Antonu, kjer smo zaključili prvi pohod in v drugo stran proti svetemu Andreju, kamor se bomo odpravili prihodnjo nedeljo.

Lea Babič