vedno dobrodošli.

Bizeljanci pa smo temu veselju letos prikrajšani. 11. julija se na žalost nismo mogli upreti moči narave, ki nas je vse presenetila s katastrofalno točo. Uničila je pridelke, vinograde, v očeh Bizeljancev pa rodila žalost. Sama priznam, da mi je bila trgatev včasih v breme, toda letos si težko predstavljam jesen brez nje. Vsekakor bom, kot mnogi drugi, pogrešala poizkušanje mošta, preživete vikende v vinogradu, kasneje pa tudi vonj pečenega kostanja, ob katerem je kozarec mošta seveda nepogrešljiv. Res je, da se ljudje šele po izgubi nečesa zavedamo, koliko nam ta stvar v resnici pomeni.

Ampak se NE damo. Naprej gremo polni optimizma, v upanju, da bo naslednja jesen rodila polne vinograde, obsijane s soncem.

M. Lupšina